Zakon pripadanja 💞 moč naših korenin
Po metodi postavitve družine Berta Hellingerja je zakon življenja
ZAKON PRIPADANJA
Ta pravi: Vsak član družine ima pravico do svojega mesta v družini.
Ne glede na to, kaj je kdo v življenju naredil, kakšne odločitve je sprejemal ali kakšno je bilo njegovo življenje, je del naše rodbine, mu pripada prostor v naši družini in v našem srcu.
Ko spoštujemo ta zakon, se v nas nekaj pomiri.
Postanemo bolj mirni, bolj trdni.
Začutimo, da nismo sami.
Za nami stoji cela vrsta prednikov, ki so nam dali življenje. Vsako njihovo življenje je bilo potrebno, da smo mi dobili življenje.
Oni so hodili po poti pred nami, mi pa zdaj hodimo po tej poti. Je naša, a hkrati povezana z vsemi njimi.
Brez njih ni nas.
Naša družina ni samo oče, mama, bratje in sestre.
Naša družina je tudi babica, dedek, prababica, pradedek … in vsi, ki so bili pred nami.
Oni so naša velika družina, rodbina. Mi smo njen del.
In prav to zavedanje nam da moč.
Hellinger pravi, da občutek pripadnosti pride, ko svoje korenine priznamo in jih sprejmemo.
To lahko naredimo na preprost način, tako, da jih poimenujemo in izrečemo na glas.
Na vsaki moji delavnici na začetku naredimo povezovanje s predniki. To me je naučila moja uciteljica iz Avstralije draga Maria Dolenc.
Predlagam, da naredimo kratko vajo:
Sedimo.
Stojimo. Kar nam je ljubše.
Lahko zapremo oči.
Globoko 2x vdihnemo.
In rečemo preprosto in iz srca:
Sem hči …
Sem sin …
Sem vnukinja …
Sem vnuk...
Jaz za moje:
Sem hči očeta Janeza in mame Olge.
Sem vnukinja Francita in Frančiške.
Sem vnukinja Janeza in Bernarde.
Sem vnukinja Kancijana in Frančiške (ker sem po smrti moje mame in ponovni poroki očeta dobila še eno babi in dedija, ki sta me sprejela za svojo)
Ko to izgovorimo, lahko začutimo, kako se nekaj v nas postavi na svoje mesto.
Kot da bi dobili dovoljenje, da stojimo tam, kamor spadamo, kjer je naše mesto.
Rečemo lahko: Da, tukaj je moje mesto. Tukaj pripadam.
Ko to začutimo, postanemo bolj mirni.
Ko to vemo, je življenje lažje.
Lahko z več zaupanja hodimo po svoji poti, ker vemo, da za nami stoji cela družina, rodbina.
Oni so kot korenine drevesa, mi pa smo veje, ki rastejo naprej in so priklopljene na te korenine.
Ko priznamo svojo pripadnost, se povežemo z močjo vseh generacij naše družine, rodbine pred nami.
V nas je kri naših prednikov.
V nas je pogum, ljubezen, preživetje in modrost, ki so jo oni nosili v sebi.
Čeprav jih večino ne poznamo osebno, so v nas.
Zato te danes vabim, da narediš to vajo.
Preprosto in iz srca:
Sem hči …
Sem sin …
Sem vnukinja …
Sem vnuk …
Ko to delimo, ne delimo samo besed.
Delimo tudi spoštovanje do naših korenin in našega mesta v družini.
In ko to delimo, spomnimo tudi druge, da nismo sami, da smo vsi del nečesa večjega.
Danes ti želim, da začutiš, da imaš svoje mesto v družini.
Da začutiš, da pripadaš.
Ker je res, ti pripadaš.
In tvoja družina stoji za tabo.
