Jeza - sovražnik ali zaveznik?

Jeza ni nekaj, kar nas “pokvari”.

Je energija.

Močna, a v svojem bistvu nevtralna.

Lahko nas uniči.

Lahko pa nas reši.

Težava nastane, ko je jeza predolgo ujeta. Ko nima varnega izhoda. Takrat se spremeni v bes, napade, v željo, da bi udarili, uničili, kričali, razbili.

Ali pa se obrne navznoter – v tiho zamero, napetost v telesu, bolečine, občutek, da nas nekaj požira.

Jeza nam sporoča: nekaj ni prav.

Morda nekdo prestopa naše meje.

Morda smo sami sebe izdali.

Morda pa to sploh ni naša zgodba.

Prav tu pride na pomoč postavitev družine.

Gre za proces, kjer pogledamo v našo družinsko linijo in skrite vezi, ki nas nezavedno vodijo. Postavimo sebe, občutke, pomembne člane družine in vidimo, od kod izvira to, kar nosimo.

Včasih se pokaže, da je jeza res naša – takrat jo moramo slišati, izraziti na zdrav način, se naučiti postaviti zase.

A pogosto postavitev družine razkrije, da je jeza podedovana. Da pripada nekomu iz prejšnjih generacij, ki ni mogel izraziti svoje bolečine, krivice ali žalosti.

Delala sem s stranko, ki je imela močne izbruhe besa. Tako močne, da se je bala sama sebe, da bo enkrat ta njen bes šel predaleč...

Med postavitvijo se je pokazalo, da ta jeza ni njena. Prihajala je od ženske, njene prednice po mamini strani rodove nazaj, ki je doživela nasilno smrt. Jeza je bila način, da je ta prednica ostala “vidna” v družini. Ko je stranka vrnila jezo tja, kamor spada, je občutila olajšanje in globok mir.

Postavitev družine omogoča, da občutke in energije, ki niso naši, ne zanikamo in ne potlačimo, ampak jih vrnemo lastniku z ljubeznijo in spoštovanjem.

S tem naredimo prostor za svoje občutke, za svojo moč in svoj mir.

Jeza nas ne definira.

Je le glasnik.

Vprašanje pa je, ali bomo slišali sporočilo jeze, in ali bomo imeli pogum, da vrnemo tja kar ni naše, kamor spada.