Otrok je naše ogledalo - težave naših otrok, so naše nepredelane travme

Ne pišem tega zapisa samo kot strokovnjakinja, ampak kot človek, starš, mama.

Kot mama, ki sem šla (in še grem) skozi boleče, včasih brezizhodne situacije z otrokom, ki kaže zasvojenost, jezo, impulzivno vedenje, izbruhe, zaprtost vase, ali karkoli, kar me popolnoma vrže iz tira.

In seveda pišem tudi kot moderatorka sistemske postavitve družine po Bertu Hellingerju, ko se srečujem s starši otrok...

Velikokrat slišim (in kot moderatorka tudi rečem):

“Otrok samo kaže, kaj moraš ti predelati.”

Včasih me je to jezilo.

Danes to globoko razumem.

Vem pa tudi, da je med tem razumevanjem in resničnim življenjem in prenašanjem vsega tega vsakodnevno ogromna razlika.

Ko ne zmoreš več.

Ko gre čez vse meje.

Ko sem samo še utrujena, besna, izčrpna.

Ko pride dan, ko rečem – ne gre več, ne zmorem več, ne morem več.

Takrat ne pomaga nobena teorija. In res si ne želim poslušati nasvetov od ljudi, ki tega niso doživeli.

Ampak... kljub vsemu, nekaj ostaja: to, da otroci niso »problem«.

So glasniki.

Pokažejo nam, kar v nas še ni ozdravljeno. Kar nosimo nezavedno iz svoje primarne družine.

Iz svojega otroštva.

In še dlje, iz prejšnjih generacij.

Otroci s svojo bolečino, zasvojenostjo, impulzi ali zapiranjem vase nosijo čustva, ki sploh niso njihova. Vse to delajo nezavedno, iz globoke velike ljubezni do nas.

Da bi nam nekaj pokazali.

Da bi mi lahko končno pogledali tja nazaj...

To ni teorija, to je dinamika, ki jo razkriva sistemska postavitev družine po Bertu Hellingerju.

Metoda, ki ne išče krivcev, ampak pokaže, kaj v našem družinskem sistemu ni bilo vidno, priznano, pozdravljeno. Kdo je bil izključen, kdo pozabljen, za koga se nosi bolečino, zamero, sram, krivdo, ki v resnici ne pripada našemu otroku.

In ravno to je najbolj osvobajajoče, ko vidiš, da otrok NI pokvarjen, NE dela tega tebi namerno, NI »zloben« ali »nemogoč«.

Ampak je le nosilec bolečine, ki je nismo nikoli znali ali zmogli pogledati. Tudi mi kot starši.

Tudi naši starši.

In njihovi pred njimi.

To ni lahka pot.

To ni »rešitev čez noč«.

Ampak je začetek.

Začetek zdravljenja.

Ki se začne – pri nas.

Ne zaradi krivde, ampak zaradi ljubezni.

Da otroku rečemo: »Hvala, ker si mi pokazal kam in kaj moram JAZ pogledati. To ni tvoje. Sedaj bom to pogledal/a jaz.«

Mnogi starši so to že izkusili.

Tudi midva z možem.

Tudi drugi.

Morda smo šli skozi stanovanjske skupnosti, psihiatrije, bolnišnice, prevzgojne domove, šole, sodne postopke...

In ugotovili: ni recepta. Niso tablete rešitev. Ni instant odgovora.

Ampak obstaja globoko razumevanje, ko pogledaš na svojega otroka z drugega zornega kota.

In če zmoreš, si poišči podporo.

Zate.

Terapijo.

Skupino.

Postavitev družine.

Nekoga, ki ne bo reševal tvojega otroka, ampak pomagal tebi, da ti najdeš mir, stik, moč.

Ker resnica je, ko pozdraviš sebe, se nekaj premakne tudi pri otroku.

In če te zdaj prevzema jeza, žalost, krivda, pusti, da so tam.

Ne zanikaj.

To so tvoji občutki.

In morda tudi niso vsi tvoji...

Morda si jih tudi ti prevzel od nekoga drugega...

V tem je moč, da začneš odlagati, kar ni tvoje.

Če zdaj misliš, da si na robu, vedi: to ni konec.

To je točka, kjer se stvari lahko začnejo spreminjati.

Počasi.

Korak za korakom.

Ne išči popolne rešitve.

Išči en majhen uvid.

Eno razumevanje več.

In boš videl/a, da nekaj v tebi že ve za naslednji korak.

In to je dovolj.

Držim pesti za vse nas, ki to doživljamo.

Verjamem, da ni zaman. Vse se začne meni, tebi, ki smo odloči, da ne bomo samo preživeli.

Ampak ozdravil.

In živeli naše življenje.

Jaz izberem pot premikov in uvidov s sistemsko postavitvijo družine.

Kaj pa ti?