Zakaj se vedno znova zapletem v partnerskem odnosu

Jeza je le vrh ledene gore.

Zakaj reagiraš močneje, kot bi želela?

Veliko strank pride h meni na postavitev družine z vprašanjem, zakaj se v odnosih vedno znova znajdejo v podobnih konfliktih.

Pravijo, da se trudijo da bi delali drugače, da delajo na sebi, da razumejo stvari… pa vendar v določenih trenutkih reagirajo močneje, kot bi si želeli.

Stranka, ženska 50+, je opisovala, kako jo partnerjeva odsotnost močno prizadene.

Ko je odsoten, se v njej naseli močan občutek, da ni pomembna. Občutek je tako intenziven, da reagirala z jezo, bedom, očitki in umikom.

V postavitvi družine se je pokazalo, da ta občutek ni nastal v tem odnosu.

Kot otrok je doživljala čustveno odsotnost očeta. Ne zato, ker je ne bi imel rad, ampak ker ni zmogel drugače. Bil je zaprt, čustveno nedostopen. Ta neizpolnjena potreba je ostala v njenem sistemu in njenem čustvenem in fizičnem telesu.

Ko njen partner odide (smučat s prijatelji, srečanje gasilcev,...), se ne aktivira samo trenutna situacija. Aktivira se njena pretekla izkušnja iz primarne družine.

Zato je reakcija tako močna.

V takih situacijah mislimo, da moramo bolj kontrolirati svoje odzive. Da moramo biti bolj umirjeni. Bolj razumski.

Ampak resnica je drugačna.

Ko enkrat v postavitvi družine vidiš, od kod nekaj prihaja, se napetost začne raztapljati sama od sebe.

Ta žena je prvič začutila, da njena jeza ni usmerjena v partnerja. Partner samo omogoča situacije iz primarne družine žene.

Bila je izraz nečesa starega, nevidnega, a zelo prisotnega. Iz primarne družine te žene.

Ko je to spoznala, dobila uvid, aha moment, se je njen odnos začel spreminjati. Do očeta in do partnerja.

Ne zato, ker bi se trudila biti drugačna. Ampak ker ni več nosila bremena iz primarne družine.

Postavitev družine nam omogoča, da vidimo te dinamike in povezave. Da damo prostor tistemu, kar je bilo prezrto. In da vrnemo odgovornost tja, kamor sodi.

To prinese olajšanje.

In drugačno kvaliteto odnosa s partnerjem.

Si se v tem zapisu našla?

Jaz malo še vedno da.

Kaj pa ti?