Kako nas družinske zgodbe tiho vodijo

Včasih ne boli to, kar se dogaja danes, ampak tisto, kar je ostalo neizrečeno včeraj.

Pri svojem delu kot moderatorka sistemske postavitve družine, srečujem ljudi, ki pridejo z občutkom, da so naredili vse, kar so zmogli, znali, pa se situacije v katerih so, še vedno ne premaknejo. Govorijo o odnosih, o strahovih, ki nimajo jasnega izvora, o občutku, da nosijo nekaj težkega, pa ne vedo točno kaj.

Pride stranka zaradi ločitve. Druga stranka zaradi (ne)odnosa z otrokom.

Tretja stranka zaradi notranjega nemira, ki ga ne zna umiriti.

Ko v postavitvi družine pogledamo globlje, se pokaže da tisto, kar ni bilo sprejeto, ostane in čaka.

Tisto, kar je bilo potlačeno, išče pot ven, skozi naslednje generacije.

Opisala bom stranko, ženska 40+, ki je celo življenje nosila velike občutke krivde.

Ves čas je imela občutek, da mora popravljati odnose, da mora držati skupaj družino, da mora biti močna za vse.

Ko sva v individualni postavitvi družine pogledali njeno primarno družino, se je pokazalo, da je njena mama zelo zgodaj prevzela odgovornost za svoje starše, mama je bila psihični bolnik, oče invalid.

Ta vzorec se je tiho prenesel naprej.

Ne z besedami.

Z občutkom.

Ko je ta žena prvič začutila, da to breme ni njeno, se je nekaj v njej sprostilo.

Ne na silo.

Ne z razumom.

Ampak skozi izkušnjo.

To je prostor, kjer postavitev družine začne delovati.

Ne gre za iskanje krivca.

Gre za to, da vidimo, kaj je bilo izključeno.

Kaj ni bilo priznano.

Kaj je ostalo brez mesta.

Ko damo temu prostor, se začne razreševanje.

Stranke pričakujejo velike, dramatične spremembe.

Ampak v resnici se najprej spremeni notranji občutek pri stranki.

Več miru.

Več jasnosti.

Manj potrebe po kontroli in pomoči drugim.

Potem se začnejo spreminjati tudi odnosi...

Če si se v tem zapisu prepoznala, lahko napišeš v komentar, kaj si začutila ob branju.

Lahko samo eno besedo.

Lahko pa tudi ostaneš tiho in opazuješ, kaj se dogaja v tebi.