Mama in odrasla hči

Včasih največja bolečina ni to, kar se je zgodilo, ampak to, da se nikoli ni in da se nikoli ni spremenilo.

Ko hči reče dovolj svoji mami, se v njej ne zgodi upor, ampak utrujenost.

Nekateri odnosi ne razpadejo čez noč, ampak počasi izginjajo iz srca.

Pri mojem delu kot moderatorka sistemske postavitve družine srečujem ženske, ki pridejo z zelo podobno zgodbo.

Ne pridejo jezne.

Ne pridejo z željo po dokazovanju.

Pridejo obupane.

Izčrpane.

Z vprašanjem, ki ga dolgo niso upale izgovoriti na glas: "Kaj se je zgodilo, da ne zmorem več imeti odnosa z mamo?"

Ta neodnos nikoli ni impulziven. Nastajal je leta. V pogovorih, v upanju, v razočaranjih. V trenutkih, ko je hči še enkrat poskusila razumeti, še enkrat popustiti, še enkrat zdržati.

Potem pride točka, ko telo reče ne. Ne kot upor, ampak kot zaščita.

V procesu postavitve družine ne gledamo samo odnosa mama hči na površini.

Pogledamo globlje.

Kaj se je zgodilo v tej družini pred tem odnosom.

Kakšne zgodbe so ostale neizgovorjene.

Kakšne izgube niso bile odžalovane.

Kakšne bolečine niso bile nikoli priznane.

Pokazalo se je, da mama sama ni od svoje mame dobila tega, kar je potrebovala.

Ne zato, ker ne bi želela, ampak ker ni znala.

Ker tudi njej ni bilo dano.

Tu se začne premik.

Ne v tem, da opravičujemo.

Ampak v tem, da razumemo širšo sliko.

Ena od strank mi je rekla da si ne želi več odnosa z mamo, ker se ob mami vedno znova izgubi.

Ko sva postavili njeno družino, se je pokazalo, da je kot majhna deklica prevzela vlogo čustvenega partnerja svoji mami. Postala je velika, preden je smela biti majhna. In to jo je izčrpalo.

Ko je to videla v postavitvidružine, se ni več borila z mamo.

Začela je vračati odgovornost tja, kamor spada.

Mama je mama.

Hči je hči.

In šele takrat se je lahko začela odločati iz miru, ne iz bolečine.

Vprašanje, ki tudi pride pri takih dinamikah med hčerko (stranko) in njeno mamo, je kaj pa otroci. Kako naj oni ohranijo odnos z babico. Tukaj ni enoznačnega odgovora. Pomembno je, da mama (otrok) stoji v svoji notranji jasnosti.

Otroci zelo dobro začutijo, kdaj je stik varen in kdaj ne.

Ni treba siliti.

Ni treba prekinjati.

Dovolj je, da odrasla oseba stoji v svoji resnici in pusti, da se stvari razvijajo kot se morajo.

Postavitev družine ne daje hitrih rešitev. Daje pa prostor, kjer lahko vidiš resnico brez olepševanja.

Iz te resnice se začnejo premiki, ki niso nasilni, ampak naravni.