Zagrenjenost
Nisi prazna, si preobremenjena s tem, kar ti ne pripada. Včasih ne trpimo zaradi partnerjev, temveč zaradi nezavedne zvestobe naši (in partnerjevi) družini. Otrok najbolj začuti, ali mama stoji v svoji moči ali ne.
Ko ženska, ki pride h meni na individualno postavitev družine, Ko pri 50+ letih reče, da je izčrpana, zagrenjena in prazna, vidim njeno dolgotrajno razdajanje za druge.
Vidim hčerko, ki je prezgodaj odrasla.
Vidim žensko, ki je dolgo nosila več, kot ji pripada.
V procesu postavitve družine, gledamo širšo sliko.
Ne iščemo krivca.
Ne analiziramo podrobnosti iz preteklosti. Pogledamo družinski sistem, iz katerega prihajamo.
Pogledamo odnose med starši, neizgovorjene bolečine, izključene člane družine, težke usode, ki so ostale skrite.
Za občutkom praznine se skriva nezavedna zvestoba.
Hči, ki je videla mamo trpeti, nezavedno ponovi, ponavlja njeno usodo.
Hči, ki ni smela biti srečnejša od mame, si izbira partnerje, ob katerih se ponovno razdaja in ostaja nevidna.
To ni zavestna odločitev.
To je notranja zvestoba in lojalnost.
V postavitvi družine, pogledamo odnos do mame in očeta.
Dokler v sebi nosimo očitke, pričakovanja ali zahteve, ostajamo čustveno majhni otroci.
Majhen otrok pa od partnerja pričakuje tisto, kar lahko prejme samo od staršev.
Partner tega ne more dati, zato se krog razočaranj ponavlja.
Razrešitev se začne v trenutku, ko hči v sebi sprejme starše takšne, kot so. Ko reče: "Vzamem življenje takšno, kot sta mi ga dala." S tem se ne strinja z vsem, kar se je zgodilo. Sprejme pa dejstvo, da je dobila življenje skozi njiju.
Ko se notranja drža spremeni, se spremeni tudi odnos do otroka. Najstnik, ki mami očita, da ga ne mara, čuti njeno notranjo odsotnost. Ne potrebuje popolne mame. Potrebuje mamo, ki stoji na svojem mestu odrasle ženske.
Zagrenjenost je signal, da smo dolgo potiskali svojo bolečino. Ko bolečino postavimo na pravo mesto, se energija vrne.
Postavitev družine omogoča, da spoštljivo vrnemo tisto, kar ne pripada nam, in ponovno stopimo v svojo moč.
