Včasih težava ni v tem, da ne vidimo. Temveč da še nismo pripravljeni videti.

Nekateri ljudje pridejo na postavitev družine po pomoč. Potem pa jih najbolj pretrese in prestraši ravno tisto, kar so iskali.
Da, včasih človek ne beži pred lažjo. Beži pred resnico, ki preveč zaboli.

Stranka pride na postavitev družine z zelo jasnim vprašanjem.
Želi boljši odnos s partnerjem, otroci, starši...
Želi več miru.
Želi razumeti, zakaj se določene situacije ponavljajo.
Zakaj jo spremlja občutek, da ni dovolj dobra.

Stranka nasproti mene, je pogosto utrujena.
Ne od enega dogodka.
Od let dogodkov.
Od nenehnega boja.
Od občutka, da nekaj dela narobe, pa ne ve kaj.

Spomnim se stranke, ki je prišla zaradi težav v partnerskem odnosu.
Na začetku je govorila o partnerju.
Kaj partner počne.
Kaj partner ne naredi.
Koliko je zaradi tega prizadeta, razočarana, jezna.

V postavitvi družine pozornost ni več pri partnerju, ampak pri njeni primarni družini.
Pri odnosu z mamo.
Pri neizrečeni žalosti.
Pri občutku, da kot deklica nikoli ni zares od mame dobila tistega, po čemer je hrepenela.

Nastala je tišina.
Dolga tišina.
V očeh stranke sem videla upor, žalost, strah...

Ker je bilo veliko lažje govoriti o partnerju.
Veliko težje pa je bilo pogledati tisto malo deklico, ki je leta čakala.
Ki je leta upala.
Ki je leta poskušala biti dovolj pridna, dovolj uspešna, dovolj razumevajoča.
Da bi bila videna.

Ko se v postavitvi družine odpre tak prostor, se stranka sooči z resnico.
In resnica ni vedno prijetna.
Včasih stranka prikima tej resnici.

Potem pa odide domov in začne dvomiti, zavračati kar je slišala, dobila uvid v postavitvi družine.

To vidim večkrat pri stranki. A to je njeno.
Ni narobe.
Je le tempo sprejemanja resnice, ki je pri vsaki stranki drugačen.
Je del »zaščite«, obrambni mehanizem, »notranje meje«.
Psiha v človeku dela po svojih najboljših močeh.
Ščiti ga.
Tudi pred stvarmi, ki bi mu lahko pomagale.

Sprememba ni samo olajšanje.
Sprememba pomeni tudi slovo.
Slovo od stare zgodbe.
Od stare identitete.
Od starih razlag.

In to ni majhna stvar.
V sistemski postavitvi družine dobimo uvid kako močno smo povezani s svojo družino, kako zvesti ostajamo starim bolečinam, kako nezavedno nosimo občutke, ki sploh niso naši.
In kako težko je včasih narediti korak proti svojemu življenju.

Ko se stranka vrne čez nekaj mesecev, velikokrat reče:
"Takrat tega nisem mogla sprejeti."
"Danes razumem."
"Danes vidim."

Nikoli ne gre za to, kdo ima prav. Gre za trenutek, ko je srce pripravljeno. Ko obramba nekoliko popusti. Ko telo ne potrebuje več boj, beg, zamrznitev. Ko stranka lahko pogleda svojo zgodbo z več nežnosti in sočutja do sebe in do bližnjih, ki so vplivali na njeno življenje.

Takrat se začne drugačen odnos do sebe, staršev partnerja, otrok, življenja.

Ne zato, ker bi postalo popolno. Ampak zato, ker ni več potrebe po nenehnem boju.
In to je največji dar postavitve družine.
Da človek ne išče več krivca. Ampak začne videti celotnejšo sliko.

Takrat se nekaj v njem umiri.
In od tam naprej postanejo mogoči koraki, ki prej niso bili.