Ko ona vedno poskrbi za druge, sebe ne čuti več

Prišla je popolnoma izčrpana.

Ne fizično.

Globoko notranje.

Rekla je: »Jaz ne znam več čutiti sebe.«

Bila je ena tistih žensk, ki vedno poskrbijo za vse.

Za partnerja.

Za otroke.

Za sodelavce.

Za starše.

Vedno dosegljiva.

Vedno razumevajoča.

Ko sem jo vprašala: »Kaj pa potrebuješ ti?«

Je obmolknila.

V njeni postavitvi družine se je pokazala dinamika deklice, ki je morala zgodaj odrasti.

Mama je bila čustveno in fizično preobremenjena.

Oče odsoten.

In ona je nezavedno začel nositi stvari, ki niso bile njene...

Postala je pridna.

Tiha.

Nezahtevna.

Ker je čutila: Če bom "pridna", nemoteča, me bodo imeli radi, bom dobila njihovo pohvalo, bližino...lahko bom pripadala.

To je bolečina, ki jo srečujem zelo pogosto ko delam s stranko kot moderatorka sistemske postavitve družine.

Odrasel človek misli, da ima problem z mejami.

Ampak v resnici še vedno živi star strah: Če bom povedala, kaj čutim, bom izgubila pripadnost.

In zato človek ostaja v odnosih, kjer ga ni.

Kjer ga preslišijo.

Kjer ga jemljejo samoumevno.

Ker je zapuščenost še vedno bolj strašljiva kot praznina.

V postavitvi družine je prišel močan uvid za to ženo, ko je lahko prvič rekla: »Tudi jaz imam pravico obstajati in pripadati.«

Takrat je začela jokati.

Ne glasno.

Tisto tiho jokanje, ko človek prvič začuti nekaj, kar je bilo dolgo zaklenjeno.

Po postavitvi družine mi je ta žena rekla: »Zdaj razumem, zakaj me vsaka meja tako prestraši.«

Ne gre samo za konflikt.

Gre za stare občutke izgube.

Za otroka, ki je moral "ustrezati" da je lahko pripadal.

In potem celo življenje zamenjuje prilagajanje za ljubezen.

Ampak telo začne protestirati.

Skozi utrujenost.

Tesnobo.

Jezo.

Notranjo praznino.

Ker duša ne zdrži več življenja brez sebe.

Postavitev družine ne popravi človeka.

Mu pa pokaže, kaj zares nosi.

Čisto iskreno.

Si se kdaj ujel/a, da skrbiš za vse okoli sebe, sebe pa skoraj ne čutiš več?

Če da, potem en 👍 v komentar.