Ko se končno postaviš zase, pa te preplavi krivda

Prišla je na individualno postavitev družine. Ženska 45+, žena, mama dveh sinov v srednji šoli.

Pove, da ko se je prvič postavila zase, ni čutila olajšanja.

Čutila je paniko.

Ni zmogla reči “ne”, ne zato ker je šibka.

Ampak zato, ker je bilo nekoč nevarno, zelo nevarno.

Ja, najbolj utrujene niso glasne ženske. Najbolj utrujene so tiste ženske, žene, ki leta požirajo, so tiho...

Sedela je na robu stola.

Roke je držala skupaj, kot da se opravičuje, da je prišla.

Rekla je: »Jaz sem mirna oseba. Res. Ampak ko mi nekdo stopi na žulj… eksplodiram.«

Potem je utihnila.

Gledala je v tla in šepnila: »Potem me je pa sram.«

To ni bila le jeza. Bila je leta zadrževana bolečina.

Njeno telo, ki je predolgo molčalo. Ljudje okoli nje so bili navajeni, da vse prenese.

Da razume.

Da počaka.

Da se prilagodi.

In ona je to znala.

Predobro.

Dokler nekega dne ni prišel trenutek, ko telo ni več zmoglo biti tiho.

Takrat ni prišla ven samo jeza, ampak tudi nemoč.… krivda.

Velika. Težka. Skoraj nevzdržna.

Kot da je naredila nekaj narobe samo zato, ker se je zaščitila.

V individualni postavitvi družine se je pokazalo, da ta občutek ni nastal danes.

V polju postavitve družine je bilo čutiti nekaj starega.

Ženske prednice, ki niso smele govoriti.

Ženske, ki so morale potrpeti.

Ženske, ki so bile kaznovane, če so pokazale moč.

In stranka kot otrok se je tega naučila zelo zgodaj.

Če bom tiho, bom varna.

Če se prilagodim, bom ljubljena.

Če povem resnico, lahko izgubim odnos, pripadnost, sprejetost...

Telo si takšne stvari zapomni.

Zato človek tudi pri tridesetih, štiridesetih ali petdesetih letih čuti tesnobo, ko reče: »To mi ni v redu.«

Ne zato, ker je preobčutljiv.

Ampak zato, ker je nekoč zares bilo nevarno čutiti.

Ko je stranka v individualni postavitvi družine prvič pogledala svojo jezo brez sramu, so se ji ramena sprostila dih je postal globlji.

Rekla je: »Jaz sploh nisem jezna oseba. Jaz sem samo utrujena.«

Ni agresivna.

Ni konfliktna.

Samo predolgo ni smela imeti svoje izbire, mnenja, stališča.

Ko človek prvič postavi mejo, ga telo še vedno straši: "Zdaj te ne bodo več imeli radi."

V resnici se šele takrat začne vračati k sebi.

Počasi.

Nežno.

Korak za korakom.