Vaš bris je pozitiven

Danes je dan, ko lahko sedim pred računalnikom. Skoraj dva tedna je bila to misija nemogoče.

Pred dvema tednoma sem delodajalca prosila, da mi zaradi slabega počutja odredi delo od doma. Tako sem četrtek in petek delala kar od doma. Preventivno sem v petek poklicala svojo zdravnico. Izprašala me je o znakih, počutju in naročila naj počivam ter pijem čaj.

Moje počutje pa je bilo iz dneva v dan slabše. Preležala sem cel konec tedna in še naslednje dni. Sodelavka me je obvestila, da je njen bris pozitiven, zato sem svojo zdravnico prosila, da me prijavi na odvzem brisa - tako preventivno, saj nisem imela klasičnih znakov okužbe virusa COVID-19. Seveda pa sem se počutila slabo. Preležala sem vse dni, napor je bilo že jutranje tuširanje. Lekadole in vitamine sem skoraj zobala, kašelj pa me je prevračal. V četrtek dopoldan sem šla na Metelkovo na odvzem brisa, da vsaj vem pri čem sem. Do teme ni bilo še nobenega klica. To je dobro sem si rekla. Ob 23.00 uri pa dobim klic, kjer glas na drugi strani pravi: »Gospa, vaš bris je pozitiven«. Dobila sem še nekaj navodil o izolaciji ter izolaciji družinskih članov. To, da sem doma v izolaciji jaz, je bilo glede na slabo počutje že dejstvo. To, da ostane doma še mož in hči, pa kar malo pretrese življenja bližnjih. Obvestila sem delodajalca, hčerino šolo ter mož svojega delodajalca.

Budna sem bila še nekaj ur, saj se je v glavi porajalo kar nekaj vprašanj: Kje? Kaj sedaj? Kako zagotoviti izolacijo med nami doma? Koga obvestiti?

Najprej domače, da smo se jaz, mož in mlajša hči izolirali. Epidemiologinja NIJZ je poklicala šele čez tri dni, v nedeljo. Poda ti dodatna navodila, popiše stike, posreduje pisna navodila.

Do sedaj sem pisala kot iz ptičje perspektive, dejstva, dogodke.

Kaj pa se je dogajalo v meni?

Že na začetku viroze sem se spraševala kaj mi le-ta sporoča, kakšno sporočilo mi prinaša. Že kar nekaj let opažam, da potrebujem na vsake dva do tri mesece odmik od službenih dogajanj. In če tega ne naredim, zbolim. Prav to se je zgodilo tudi sedaj. Če tega ne vem jaz, to dobro ve moje telo. Poslušati je potrebno telo, si znova in znova govorim. Čemu sem zvesta, ko tega ne naredim? Čemu sem zvesta, ko mislim, da služba ne more počakati? Hvala telo, da me znaš ustaviti.

Zakaj ravno COVID-19? V meni je bil zadnje čase nek nezavedni notranji odpor do vsega, kar se je dogajalo okoli virusa COVID-19. Navodila vlade, navodila delodajalca, navodila Cerkve… Počutila sem se kot šahovska figura, ki jo premika nekdo drug. Imela sem občutek, da izgubljam samo sebe, da ne vem več kaj je prav in kaj ne, da ne vem več kje je moja »zdrava pamet«.

Ko sem v dnevih nemoči lahko samo spala in počivala, je bilo veliko časa za razmišljanje. OK, to je zdaj to. COVID-19 sem začela sprejemati po plasteh.

COVID-19 kot bolezen me dela ranljivo, ponižno in spoštljivo do bolezni same. Je bolezen kot vsaka druga bolezen, ki nosi sporočilo meni, drugim, celotnemu človeštvu. Je bolezen, ki se jo da praviloma preživeti, tako, kot druga virusna in bakterijska obolenja, ki človeštvo spremljajo že toliko tisočletij. Včasih pa je tako kot ostale virusne in bakterijske okužbe to zadnja pika v tem življenju - žal. Ko se pot človeka konča, je stvar »operative« kakšna bo ta zadnja pika. To moramo sprejeti in spoštovati kot del življenja.

COVID-19 kot hitro rastoča okužba in s tem povezani ukrepi, priporočila in vsa druga dogajanja. Dejstvo je, da se pred okužbami ne moremo ubraniti z ukrepi »moraš«, »prepovedano je« kot so bila dana v naši državi. Ljudje nismo ovce, ki slepo sledimo navodilom in »navodilom«. Potrebna je jasna, korektna, strokovna informacija. Predvsem zgled tistih, ki določen ukrep predpišejo. Kot starš najbolje vzgajam najprej z zgledom, potem z zgledom in ko to ne deluje, je potreben še enkrat zgled.

Počasi, res počasi se vrača zdravje. Z veliko pazljivosti na obremenitev in pljučno zmogljivost. Verjetno bo potrebno še nekaj tednov, da pridem na »zeleno vejo« zmožnosti, kondicije, razpoloženja, zmogljivosti. Tudi to je del poti učenja.

Hvaležna sem za te dneve, ki so bili prežeti z nemočjo in zavedanjem kako smo ranljivi, ker je bil to čas velikih učenj.