Zakrknjeno srce
Prijateljica me je vprašala: Ali na postavitev h tebi pride tudi človek, ki ima zakrknjeno srce.
Težko, ker je njegovo srce tako zaprto, obdano z bolečino, smiljenjem samemu sebi in »krivici«, ki se mu je zgodila v življenju.
Pridejo pa bližnji takšnega človeka, ker jim je težko sobivati z njim. In ko bližnji naredijo postavitev družine je vpliv te postavitve družine tudi na človeka, ki ima zakrknjeno srce. Sprememba ni do neba in nazaj, a sprememba je že v tem, da bližnji nanj gleda drugače, z več sočuta, razumevanja in sprejemanja bolečine, ki jo nosi človek, ki ima zakrknjeno srce.
Zakrknjenost je kot nekakšna zaslepljenost človeka, ki vidi samo sebe, svojo bolečino, svojo izgubo…
V svetem pismu je zapisano 2 Moj 7,14 Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Faraonovo srce je zakrknjeno; brani se odpustiti ljudstvo.« in v Mr 8,17 Vedel je za to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno?
Na postavitev družine pa pridejo tudi stranke, ki se sploh ne zavedajo, da imajo v sebi kamnito srce. Bolečina, ki so jo bile deležne v odnosih so bile tako velike, da so zaprle, okamenele svoje srce. To spoznajo šele na postavitvi družine. Kako lepo je videti, da se začne ponovno odpirati srce.
Tako postavitev družine, kot tudi molitev, izročanje v Božje varstvo mehča to kamnito srce. Kot piše v Svetem pismu v Ezk 36,26 »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.«
V srce človeka ponovno pride življenje, veselje, upanje. Po vsem tem hrepenimo celo življenje.
Pri meni je bila stranka, žena, mama štirim odraslim otrokom. Mož se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči pred več kot 10 leti. Da je preživela, je morala srce zapreti, ker je ta izguba moža preveč bolela. Bolečina nenadne izgube je bila tako globoka, močna, da ko pogleda teh 10 let komaj verjame, da je preživela. Moč za življenje so ji dajali odraščajoči otroci.
V postavitvi družine je dobila globok uvid v usodo njenega moža, v svojo usodo… in da je v življenju nekaj več kar nas vodi. Za njo je Bog, za drugega je Vesolje, za tretjega je Ljubezen.
V postavitvi družine je ta žena imela varen prostor in čas, da se v ljubezni poslovi od svojega moža. Da se zaveda, da jo še vedno spremlja in ljubi, sedaj na poseben način.
