Kakšen je pogled srca?

Danes sem šla iz Sore v službo v Ljubljano čez Katarino. Ko sem zjutraj zapeljala do prvega odcepa, sem se v trenutku odločila, da rajši zavijem levo in se vozim nekoliko dlje, kot pa desno in čakam v dolgi koloni na poti do službe. Dolina Ločnice se je ovila v jesenske barve. Srečala sem le nekaj vozil. Tik pod vrhom Katarine sem na levi strani ob cesti zagledala srno in malo nad njo še eno. Mirno sta stali tam, opazovali, nato pa odšli proti gozdu. Na vrhu Katarine, pri gostilni Dobnikar, se je odprl prelep pogled v nebo, kjer se je že kazalo sonce, nad Ljubljano pa je bila bela puhasta megla. Morala sem ustaviti, se naužiti tega pogleda, te lepote narave. Čez dan sem razmišljala zakaj me je ta pogled tako pritegnil. Kakšna je primerjava z mojim življenjem? Ko se je dan prevesil v popoldan, mi je postalo jasno, da me je ta pogled pritegnil. Videla sem lahko čez meglo, ker je pogled s hriba dal širši razgled. Tako, kot lahko jaz pogledam na svoje življenje in življenje svojih prednikov. Predstavljala sem si, da je bila moja slika življenja slika Ljubljane v dolini. Puhasta bela megla je predstavljala mnogo mojih bremen, vzorcev, prtljage preteklosti. Ko sem se v življenju vzpenjala po hribu navzgor, sem morala čez puhasto, včasih tudi težko meglo preteklosti, vzorcev, ki so me utesnjevali in vlivali nezaupanje vase. Megla življenja se počasi razblinja in prihajam na hrib, kjer je pogled na življenje lepši, širši. Tak je vse večkrat tudi moj pogled na srce, na vse kar je bilo v mojem življenju. Vse, prav vse je bilo potrebno, da sem sedaj takšna kot sem. Do tukaj je bilo potrebno narediti kar nekaj korakov. Ko sem obupala in nisem več zmogla naprej, sem poiskala pomoč. Pomembna pomoč je bila osebna vera in zaupanje v Njega, ki hrabri obupane. Pogovori z možem, prijatelji. Pomoč družinskega terapevta. Zadnje desetletje, pa je v veliko pomoč tudi sistemska postavitev družine. Noben način, tehnika ali metoda ni čarobna palčka. Je opora, ki te umiri, opolnomoči, okrepi in ti da uvid ter moč za naslednji korak v življenju. Vsak korak je lažji, ko vse večkrat pogledam s srcem. V srcu je tako vse več prostora za vse, ki so del mojega življena. Za tiste, ki živijo z menoj in za tiste prednike, ki so bili pred menoj in pripravljali pot meni ter mojemu življenju. Bert Hellinger pravi: »Moja sreča bo polna takrat, ko bodo imeli v mojem srcu prostor vsi, ki pripadajo moji družini.«