Če hočemo pozdraviti telo, moramo najprej pozdraviti dušo

Globoko so se me dotaknile besede Sergeja Nikolajevč Lazarova ki pravi: »Če hočemo pozdraviti telo, moramo najprej pozdraviti dušo. A duša se pozdravi preko ljubezni do Boga«.

Naše telo nam omogoča, da živimo na na tej zemlji. Naše telo pa nam preko slabega počutja, bolečine, bolezni sporoča, ko nismo v sozvočju s seboj - da je potrebno nekaj spremeniti, odložiti. Odložiti moramo negativna prepričanja, vzorce, ki jih nosimo iz prvotne družine, močna čustva, ki nas preplavljajo. Dokler tega ne odložimo, ni prostora za novo. Za nova čutenja, ki podpirajo življenje. Pri odlaganju teh bremen nam pomaga molitev, s katero prosimo in verjamemo, da Bog nase prevzame naša bremena in da dopusti le toliko, kot zmoremo nositi. Odložiti vsa ta bremena je težko, ker je mnogo teh vzorcev in prepričanj globoko v našem nezavednem delu. S sistemsko postavitvijo družine vstopimo v ta del nas in našega družinskega sistema in na fenomenološki način predrugačimo naše ovire v vire moči. Odložimo prepričanja, vzorce in v našem življenju naredimo prostor za nekaj novega. Nas in naše prednike vidimo drugače, vidimo, da je vse delovanje nas in njih bilo iz globoke nezavedne ljubezni. Ko spremenimo pogled, zmanjšamo breme, ki smo ga nosili v življenju.