Travme se prenašajo tudi s tišino

Travme se prenašajo tudi s tišino.

Brez kričanja.

Brez drame.

Z vprašanji in občutki.

Recimo ji Maja, 10 letna deklica. V šoli so ji sošolke rekle, da je čudna.

Mama je rekla: »Samo preobčutljiva si.«

Maja je utihnila.

Tako se je začelo.

Tišina ni odsotnost.

Je signal.

Je prostor, kamor pade bolečina, kadar ne najde odziva.

In ker ga ni našla, se je Maja zaprla vanjo.

Tišina je postala kanal za sistemsko travmo – nezavedno posredovanje generacijskih vsebin.

Bert Hellinger, utemeljitelj metode postavitev družine jevrekel, da se travme prenašajo iz roda v rod prek neizgovorjenih zavez, skrivnih lojalnosti in molka. Da družina prrživi, zanika ali prikriva boleče resnice. A kar je prikrito, nesprejeto se pokaže pri potomcih, dokler se ne razkrije in ponovno vključi v družinski sistem.

Zakaj tišina boli?

Ker bolečina ne izzveni, če se o njej molči.

Maja se je naučila: »V redu« pomeni »nisem dobro.« In ni edina.

Otroci prevzamejo travme staršev, ker zgodbe niso bile nikoli odprto povedane.

Molk ustvari breme.

Kako razreševati takšne travme s postavitvijo družine?

1. Priznati tišino, priznamo, da je bila bolečina utišana. Ne rečemo: »Nič ni bilo,« ampak: »Vidim, da si trpel_a. Povej mi, kaj se je zgodilo.« Tako ustvarimo varen prostor.

2. Narediti postavitev družine

3. Opazovati in poslušati dinamike, povezanosti v tej tišini

4. Vključiti izključene.

Ko so vsi člani našega družinskega sistema postavljeni na pravo mesto pride do pomiritve, vključenosti.

Metoda postavitev družine deluje na več ravneh – psihološki, energijski, epigenetski. Raziskave kažejo, da sectravmatične izkušnje gensko prenašajo na naslednje generacije.

Tihe punčke in dečki naše preteklosti ne smejo ostati sami.

Tišina ni varnost – je nevarna. Če ne poslušamo otrok, če molčimo o bolečini, pomagamo, da se ta razrašča naprej.

Z »v redu« povemo premalo. Z »ni bilo nič« preveč.

Imamo priložnost, da naredimo drugače.

Da rečemo: »Povej mi. Poslušam te.«

In da res poslušamo – ne da bi utišali.

Travme se razrešujejo, ko jih pogledamo. Ko jih slišimo.