Manipulacija in vpliv na družino

Morda misliš, da gre "samo" za en odnos, en konflikt, eno zapleteno osebo, ki ti greni življenje.

Pa ni.

V resnici gre za nekaj veliko širšega. Nekaj, kar ima korenine globoko v družinskem sistemu.

Manipulacija redko pride po naključju. Ne pojavi se samo tako – iz zraka. Vstopi v prostor, kjer so vrata že rahlo priprta. Kjer že obstaja navajenost, da se kaj potrpi, da se kdo prilagodi, da kdo ne sme biti slišan, ker je nekdo drug “pomembnejši”, “bolj ranljiv” ali “že tako pod stresom”.

In potem pride manipulator – urejen, simpatičen, razumevajoč, ravno prav občutljiv. Takšen, da ga začutiš. Zdi se, kot da končno nekdo vidi, razume, čuti. Nekdo, ki da občutek, da si končno “doma”.

Ampak … to domačnosti ni.

To je scenarij, ki ga tvoj sistem že dolgo nosi – brez da bi ti sploh vedel/a.

Ko družinski sistem odpre vrata manipulaciji..

Po metodi družinskih postavitev, ki jo je razvijal Bert Hellinger, vsaka družina deluje kot sistem. In vsak sistem teži k ravnovesju – tudi če to ravnovesje vključuje bolečino, potlačene zgodbe, zamolčana čustva ali kronično podrejenost enega člana.

Če se je v tvoji družini kdaj zgodilo, da:

• je nekdo moral molčati, da je bil mir pri hiši;

• je eden vedno prevladal, drugi pa potrpežljivo nosil;

• se ni govorilo o določenih temah;

• je bil nekdo izključen, ponižan ali označen kot “problem” …

potem ni nič čudnega, da te danes privlačijo odnosi, v katerih se moraš dokazovati, prilagajati, opravičevati – znova in znova.

Manipulator prepozna tisto v tebi, kar je že ranjeno

In ravno zato manipulacija ni vedno agresivna ali očitna.

Začne se tiho.

Počasi.

Mehko.

Z “ljubeznijo”.

Ampak ko enkrat vstopi, začne od znotraj preurejati tvoj svet.

• Naenkrat niste več prepričan/a, ali imaš prav.

• Sprašuješ se, ali si res pretiraval/a.

• Opravičuješ se za vprašanja, ki so popolnoma normalna.

• Utišaš svoje mnenje, da ohraniš “mir”.

Tudi ko zaznaš, da nekaj ni v redu – se sprašuješ, ali ni morda s teboj nekaj narobe. In tako nevede izgubljaš stik sam/a s sabo.

V postavitvi družine, se pokaže tisto, kar je bilo v tvojem družinskem sistemu že dolgo pred teboj. Včasih že pri babici, pradedku, sestri, ki so jo “umaknili” iz družinske slike.

Morda je bil nekdo, ki je moral molčati. Ki ga niso slišali.

Nekdo, ki je nosil preveč, da bi vi danes lahko imeli mir.

In vi?

Vi to ponavljate.

Nevede.

Iz ljubezni do sistema.

Zato tudi od manipulatorja ne odideš takoj.

Zato se trudiš razumeti, opravičiti, počakati še malo.

Ker je nekje v tebi notranji zapis: “Če potrpiš, boš končno varen/varna. Če razumeš drugega, boš sprejet/a. Če nisi v napoto, te bodo imeli radi.”

Ampak to ni resnica.

To je stara sistemska lojalnost.

In kje se to lahko konča?

Ko rečeš: NE

Ko nehaš prenašati nekaj, kar ni tvoje.

Ko nehaš biti “tihi nosilec ravnovesja” in začneš postavljati meje.

Ko si dovoliš reči: To ni ljubezen. To ni spoštovanje. In to ni moja odgovornost.

Manipulator takrat izgubi moč.

Ker tisto, kar mu daje moč, je tvoja potreba po potrditvi.

Ko je ne daješ več – se sesuje njegov sistem.

In začne se tvoj.

Ti nisi problem – ti si rešitev

Ko začneš videti, kdo si brez tega odnosa, brez te dinamike, brez teh čustvenih verig – se začne tvoja moč vračati.

Mogoče z drhtečimi rokami, z občutkom krivde, z notranjim odporom. Ampak – začneš hoditi. In to je dovolj.

Ker tisto, kar si izgubil/a, boš spet našel/našla.

Ne naenkrat.

Počasi.

Skozi občutke, skozi solze, skozi tišino, ki ni več naporna – ampak osvobajajoča.

In še nekaj za konec ...

Tisti, ki je manipuliral, bo morda šel naprej. Morda bo iskal drugo tarčo, drugo “priložnost” za nadzor, ego in dokazovanje.

Ampak ti – ti ne greš več nazaj.

Ker veš, kako prepoznati manipulacijo. In še pomembneje – veš, da to, kar počne nekdo drug, ni tvoja odgovornost.

Tvoja odgovornost je ta:

Da znova postaviš sebe.

Da se začneš poslušati.

Da izbereš mir, ki ni odvisen od tega, kdo vas je pripravljen sprejeti – ampak od tega, kako sprejmeš sebe.

In to je največ.