Ne čutim nič...

Prišla je na postavitev, ženska, žena, babica.

Vprašam jo: Kako si?

Pogledala me je in rekla:

Vedno moram skrbeti za druge, že od malega. Že od malega so mi nalagali delo, skrb za druge.

Ne čutim nič? Ne žalosti. Ne veselja. Ne vem kdo sem. Ne vem kako naprej.

Vprašam jo: Kaj bova danes delali?

Ker je že bila pri meni, je prišla z listkom.

Odnosi v primarni družini, s sestro, bratom.

Odnos do moža, hčerke, sina...

Vprašam jo: Kaj pa ti?

Začele so teči solze, solze žalosti.

Odločila se je, da pogleda v procesu postavitve družine odnose v primarni družini in njen občutek, da mora vedno skrbeti zase in skrivnost, tisto nrizgovorjeno v njeni družini.

V primarni družini in rodove nazaj po očetovi strani je bilo veliko nasilja, žalosti, svoje pa je naredila tudi vojna.

Z ljubeznijo in spoštovanjem je stranka vse to vrnila očetu in prednikom. In njim je vrnila tudi občutek, da mora vedno skrbeti za druge.

Stranka je prav fizično čutila kako se iz njenih prsi lušči žalost, jeza, bes, nemoč, razočaranje...

In kako je potrebno da očetu, mami, prednikom, vrnemo njihovo usodo, odločitve in posledice teh odločitev.

Skrivnost v družini je bila tudi razkrita. Pri mami se je pokazalo da ima tri otroke, pri očetu se je pokazalo, da ima pet otrok. Stranka je v svoje srce in družino sprejela svojega najstarejšega brata in najmlajšo sestro...

In iz Polja dobila sporočilo, da gre v njun spomin s prijateljico na kavo in tortico.

Na koncu mi reče:

Če pa kaj, danes pri tebi nisem pričakovala, je to, da se bom smejala in začutila srce in telo.