Skrite zgodbe prednikov
V vsaki družini so skrite o zgodbe...
O njih se ne govori, ker so boleče ali pa ker je zadaj preveč sramu.
A te zgodbe ne izginejo. Delujejo naprej.
Nosijo in čutijo jih otroci, vnuki in celo pravnuki.
Postavitev družine pokaže, da smo vsi povezani v en velik družinski sistem.
Ko je nekdo iz družine izključen, pozabljen ali zanikan, ta oseba še vedno ostane del družinskega sistema.
Ko njegova bolečina ni bila priznana, se ta prenaša naprej. Nekdo od potomcev nosi občutke, ki niso njegovi. Lahko gre za strah, krivdo, depresijo, bolezen, fizične simptome ali občutek, da ne sme biti srečen, uspeše...
Ko v postavitvi družine postavimo člane družinskega sistema v prostor, se pokaže nevidna mreža odnosov. Začuti se kaj se je zgodilo prednikom. Na površje pridejo stvari, ki so bile dolgo skrite. To prinaša razumevanje in možnost, da se vzorec ustavi.
Primer: če je bil dedek pomemben direktor ali minister, a je v svojem položaju naredil nekaj, kar je bilo nepravično, se o tem nikoli ni govorilo.
A njegov vnuk danes lahko nezavedno nosi občutek krivde, si ne dovoli uspeti, ker ga nekaj v notranjosti ustavlja.
Postavitev družine pokaže, da nosi nekaj, kar ni njegovo.
Bistvo te metode ni iskati krivce, ampak omogočiti, da vsak član družine dobi svoje mesto in spoštovanje. Ko je travma priznana, ko je bolečina vidna in ko se izreče resnica, v družinskem sistemu pride do pomiritve in sprostitve.
Otroci, vnuki...ne nosijo več bremen, ki pripadajo prednikom in preteklosti.
Postavitev družine nas uči, da nič ne izgine in da ima vsak pravico pripadati.
Ko damo prostor vsem, tudi tistim, ki so bili pozabljeni, se v družino vrne mir.
Takrat imamo mi možnost živeti svoje življenje svobodneje in z več lahkotnosti.
