Pot k sebi #6 - Ko nosiš več, kot je tvoje - Zakaj rešuješ druge?

Na postavitvah družine srečujem ljudi, ki mi rečejo: »Ne zmorem gledati, da nekdo trpi. Takoj moram pomagati. Pa če me za to prosi, ali pa ne.«

Na prvi pogled je to nekaj lepega. In tudi je.

Dokler pomoč ne postane način življenja. Dokler ne ugotoviš, da si ves čas na voljo drugim, zase pa nikoli nimaš časa, ne energije ali moči.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 50+, žena, mama dveh odraslih sinov, uspešna podjetnica.

Pove da ima občutek, da nosi ves svet na svojih ramenih.

V službi rešuje sodelavce, doma rešuje moža, sinovoma pomaga tudi takrat, ko je ne prosijo.

Če zazna pri drugem stisko, ima občutek, da mora takoj ukrepati, nekaj narediti.

Ko sem jo vprašala, kdo rešuje njo, je samo skomignila z rameni.

V njeni postavitvi družine se je pokazalo, da je kot deklica odraščala ob mami, ki je nosila veliko žalosti. Oče je bil čustveno odsoten, umikal se je v delo, saj so imeli družinsko podjetje.

Nihče od nje ni zahteval, da skrbi za mamo. Toda otrok ne potrebuje navodil drugih. Otrok enostavno čuti in iz ljubezni naredi vse, kar je v njegovi moči.

Takrat se začne nekaj, kar potem nezavedno nosimo vse življenje.

Otrok ne nosi bremena zato, ker je močan. Nosi ga zato, ker ljubi.

To je eden najglobljih uvidov, ki jih srečujem na postavitvah družine.

Ko tak otrok odraste, se ljudje okoli njega zamenjajo. Vzorec pa ostane. Ne rešuje več mame, rešuje partnerja, sodelavce, prijatelje, svoje odrasle otroke.

In nekega dne ugotovi, da je utrujen. Ne od življenja. Ampak od bremen, ki nikoli niso bila njegova.

Ljubezen in reševanje nista isto.

Ta stavek na postavitvah družine večkrat spremeni več kot ura pogovora.

Ker človek prvič razume, da lahko nekoga ljub in mu hkrati pusti njegovo odgovornost in usodo.

Da lahko stoji ob njem ne da bi živel namesto njega.

Na postavitvi družine je ženska pogledala mamo in ji tiho rekla:

»Mami, iz ljubezni sem želela nositi tvojo bolečino in žalost. Danes ti jo z ljubeznijo vračam.«

V prostoru je nastala popolna tišina, ker je hči prvič stopila na svoje mesto.

Ljubezen ne potrebuje žrtve, da bi bila prava. Pomagati ne pomeni prevzeti odgovornosti za življenje drugega.

Ko nosiš tuje breme, zmanjka prostora za tvoje življenje.

Največja pomoč je včasih to, da drugega spoštuješ dovolj, da mu pustiš njegovo pot in njegovo usodo.

To je eden najlepših trenutkov postavitve družine. Ko človek začuti, da lahko ljubi svojo družino, ne da bi moral nositi njeno usodo.

Si se tudi ti kdaj zalotil, zalotila, da rešuješ druge, čeprav si sam, sama že popolnoma izčrpan/a?

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se z enim iskrenim pogledom vase. 💞