Pot k sebi #5 - Ko nosiš več, kot je tvoje - Zakaj vedno čutiš odgovornost za druge?

Veliko ljudi živi v prepričanju, da

če jaz ne bom poskrbel, ne bo noben in se bo vse podrlo.

Ta občutek nikoli ne nastane v odraslosti. Začne se veliko prej.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 40+, žena, mama, uspešna v svojem poklicu.

Bila je tista, ki je vedno poskrbela za vse, za moža, za otroka, za svojo mamo, za sodelavce.

Ko sem jo vprašala, kdo poskrbi zanjo, me je nekaj trenutkov samo gledala.

Potem se je nasmehnila, bolj iz zadrege. Ne zato, ker bi bilo smešno. Ampak zato, ker si tega vprašanja ni postavila še nikoli.

Na postavitvi družine se je zelo pokazala njena zgodba. Kot deklica je odraščala ob mami, ki je bila večkrat brez moči, v vlogi žrtve. Nezavedno je začela prevzemati odgovornost za mamo. A ta odgovornost ne pripada otroku.

Bila je pridna, razumevajoča, tiha, nikogar ni želela obremenjevati.

Tak otrok ne postane odgovoren zato, ker si to želi. Postane odgovoren zato, ker čuti, da bo tako družini lažje.

Tukaj se začne vzorec, ki ga srečujem znova in znova. Otrok se nauči, da je njegova vrednost povezana s tem, koliko zmore nositi.

Več nosi.

Več daje.

Manj prosi.

Ko odraste, se ta vzorec ne izgubi. Samo zamenjajo se ljudje. Namesto staršev začne nositi partnerja, otroke, sodelavce, prijatelje.

Nekega dne se zbudi popolnoma izčrpan, ker že desetletja nosi tisto, kar nikoli ni bilo njegovo.

Na postavitvi družine je ženska dolgo gledala svojo mamo in ji rekla:»Mami, tako zelo sem te imela rada, da sem želela nositi del tvojega bremena. Danes razumem, da ti s tem nisem mogla pomagati.«

Nastala je tišina.

Otrok iz ljubezni naredi stvari, ki jih odrasel težko razume. Ne zato, ker bi moral. Ampak zato, ker želi pripadati in olajšati življenje mami, očetu.

Postavitev družine ni iskanje krivca. Je prostor, kjer začnemo ločevati:

Kaj je moje.

In kaj z ljubeznijo vračam tja, kamor pripada.

To je eden najlepših trenutkov mojega dela. Ko človek prvič začuti, da lahko ljubi svojo družino, ne da bi moral nositi njeno usodo.

Zanima me tvoje mnenje.

Ali misliš, da otroci včasih prevzamejo preveč odgovornosti za svoje starše?

Napiši DA ali NE.

Ali pa zapiši svojo izkušnjo.

Rada preberem tudi drugačne poglede.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se takrat, ko z ljubeznijo odložimo breme, ki nikoli ni bilo naše. 💞