Pot k sebi #7 - Ko nosiš več, kot je tvoje - Zakaj te kritika tako zaboli?

POT K SEBI #7

KO NOSIŠ VEČ, KOT JE TVOJE

ZAKAJ TE KRITIKA TAKO ZABOLI?

Na postavitvi družine srečujem ljudi, ki mi rečejo: »Vem, da kritika ni konec sveta. Pa me vseeno popolnoma podre.«

To ni zato, ker bi bili preobčutljivi.

Velikokrat kritika odpre rano, ki je nastala veliko prej.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 40+, žena, mama. Uspešna na svojem področju.

Povedala je, da jo ena sama pripomba, kritika lahko spremlja več dni. Deset pohval presliši.

Ena kritika pa ji ne da miru.

Ko sva začeli postavitev družine, se je pokazalo, da je odraščala ob očetu, ki je bil zelo zahteven. Nikoli ji ni rekel, da je slaba. Je pa vedno našel nekaj, kar bi lahko naredila bolje.

Otrok takšnih besed ne sliši kot spodbudo. Sliši jih kot sporočilo:

»Še nisi dovolj.«

In potem se zgodi, da otrok ne neha iskati priznanja. Še bolj se začne truditi, uspeti in si želi biti popoln.

Na zunaj, kot odrasel postane uspešen. V sebi pa ostane otrok, ki še vedno čaka, da bo nekoč dovolj dober.

Perfekcionizem ni želja po popolnosti, je želja po sprejetosti.

Ko človek to razume, začne drugače gledati nase.

Na postavitvi družine je ženska, hči gledala svojega očeta in mu rekla: »Vse življenje sem poskušala zaslužiti nekaj, kar bi kot otrok morala prejeti brez pogojev.«

To je bil trenutek globoke tišine.

Ne zato, ker bi obtoževala očeta.

Ampak zato, ker je prvič razumela svojo zgodbo.

Otrok ne potrebuje popolnosti. Potrebuje občutek, da je sprejet.

Kritika boli toliko, kolikor je bilo nekoč premalo priznanja. Najtežje je vse življenje dokazovati svojo vrednost samemu sebi. In najlepši trenutek je, ko ugotoviš, da ti je ni treba več dokazovati.

To je eden od darov postavitve družine. Da ne spremeni staršev.

Spremeni pa pogled na starše in njihovo zgodbo.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se z enim iskrenim pogledom vase. 💞