Pot k sebi #2 - Ko nosiš več, kot je tvoje - Nisem znala reči NE

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 45+, žena, mama, Še preden se je vsedla je rekla: »Vsi nekaj potrebujejo od mene. Samo jaz ne vem več, kaj potrebujem sama.«

Ko je to izrekla, se je nasmehnila, kot da je v zadregi. To je bil nasmeh človeka, ki je predolgo govoril, da je vse v redu.

Imela je družino, službo, prijatelje. Bila je tista, ki je vedno priskočila na pomoč.

Če je kdo potreboval pogovor, je bila tam. Če je kdo zbolel, je bila tam. Če je bilo treba nekaj urediti, je bila tam.

Ko pa sem jo vprašala: »Kdaj si nazadnje naredila nekaj zase?« (poleg tega, da si prišla na postavitev družine)

Ni vedela odgovora.

Najprej sva se pogovorili o njeni primarni družini. Kakšno vlogo je imela v njej. Začeli sva postavljati predstavnike za njo, mamo, očeta.

Ko je stranka pogledala mamo, ji je rekla: »Vedno sem želela, da bi bila ti ponosna name.«

Postalo je jasno, da njena potreba pomagati drugim ni nastala v odraslosti. Začela se je veliko prej. Kot deklica je hitro začutila, da je pohvala prišla takrat, ko je bila pridna, ni povzročala težav. Ko je naredila več, kot se je od nje pričakovalo.

Takrat se je počutila videna.

In ta občutek je iskala tudi kot odrasla ženska, ker je bilo to zanjo nekaj povsem naravnega in domačega.

Ženska me je pogledala in rekla: »Če rečem ne, imam občutek, da bom nekoga razočarala.«

Vprašala sem jo: »Kolikokrat si ti razočarala sebe, da ne bi razočarala drugih?«

Nastala tišina. Takšna tišina pove več kot veliko besed. Po licih so ji tekle solze.

»Mislim, da skoraj vse življenje.«

To je trenutek, ki se me vedno dotakne.

Koliko ljudi živi življenje, v katerem ves čas skrbijo za druge. Na zunaj so močni, zanesljivi, vedno pripravljeni pomagati.

V sebi pa so utrujeni. Ne zato, ker bi jim bilo težko pomagati. Ampak zato, ker so ob tem pozabili nase.

Na koncu postavitve družine ni rekla: »Od danes naprej bom govorila ne.«

Rekla je: »Prvič razumem, zakaj mi je bilo to tako težko.«

Razumevanje ne spremeni preteklosti. Spremeni pa odnos do sebe. Ko človek prvič ugotovi, da ni sebičen, slab. Da ima tudi on pravico do svojih meja, do sebe.

Morda si tudi ti že velikokrat rekel/a »da«, čeprav si v sebi čutil/a »ne«.

Morda si se bal/a, da boš nekoga prizadel/a. Ali pa izgubil/a njegovo ljubezen.

Če si se v tem prepoznal/a, nisi sam, nisi sama.

Veliko odraslih še vedno nosi vzorce, ki so nastali v otroštvu.

Ko jih prepoznamo, se začnejo spreminjati, počasi, korak za korakom. To je pot k sebi.

Kaj ti je težje izreči: »Ne« drugim ali »da« sebi?

Napiši eno besedo: NE, DA.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se z enim iskrenim pogledom vase. 💞