Pot k sebi #1 - Ko nosiš več, kot je tvoje - Krivda, ki te drži

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 50+.

Njen prvi stavek je bil: »Tako ne želim več živeti. Ne vem pa, zakaj ne morem oditi.«

To je rekla mirno, brez jeze in obtoževanja. V njenih besedah sem začutila veliko utrujenost.

Njen mož je po možganski kapi potreboval veliko pomoči. Leta je skrbela zanj, prevzela večino domačih odgovornosti in začela izgubljati sebe.

Rekla je:»Če odidem, bom slab človek.«

Ta stavek vedno odpre isto vprašanje: "Ali človeka v odnosu res drži ljubezen? Ali ga drži nekaj drugega?"

V poje sem postavila njo in njenega moža. Začutila sem, da moram postaviti še njeno mamo.

Ta žena se je za hip zdrznila. Pogledala me je, potem pa pokimala.

V tistem trenutku sem začutila, da ne gledava več samo njenega partnerstva, ampak veliko starejšo zgodbo.

Ženska je začela pripovedovati, kako je kot deklica zelo zgodaj začutila mamino bolečino. Nihče ji ni rekel, da mora biti močna. Nihče od nje ni pričakoval, da bo odložila svoje otroštvo.

To je naredila sama. Iz ljubezni.

Ker je verjela, da bo mami lažje.

Koliko otrok naredi enako. Ne zato, ker bi morali. Ampak zato, ker imajo svoje starše neizmerno radi.

Leta minevajo.

Otrok odraste.

Postane partner.

Postane mama.

Postane oče.

Navzven je odrasel človek. V sebi pa še vedno živi deklica ali deček, ki verjame, da mora poskrbeti za vse.

Žena je dolgo gledala svojo mamo.

Po licih so ji začele teči solze.

Tiho je rekla: »Mislim, da celo življenje rešujem nekoga.«

Takrat nisem rekla nič. Takšni trenutki ne potrebujejo veliko besed. Potrebujejo prostor.

Ko se človek prvič res sreča s svojo zgodbo, se začne. Ne spremeni se svet okoli njega. Spremeni se pogled nase.

Ob koncu individualne postavitve družine me je žena pogledala in rekla: »Prvič razumem, zakaj mi je bilo tako težko.«

To so trenutki, zaradi katerih imam svoje delo moderatorke postavitve družine tako rada.

Ne zato, ker bi ljudem povedala, kaj morajo narediti. Ampak zato, ker prvič začutijo, da niso šibki. Da z njimi ni nič narobe.

Samo predolgo so nosili nekaj, kar nikoli ni bilo njihovo.

Mogoče si tudi ti že kot otrok prevzel odgovornost, ki ni bila tvoja.

Mogoče še danes verjameš, da moraš poskrbeti za vse okoli sebe.

In mogoče si zaradi tega pozabil nase.

To ni očitek. To je povabilo, da se za trenutek ustaviš in se vprašaš: "Kaj pa, če tega bremena nikoli ni bilo treba nositi meni?"

Kaj misliš, kaj človeka bolj drži v odnosu?

Ljubezen ali občutek dolžnosti? Napiši eno besedo.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu.Začne se z enim iskrenim pogledom vase. 💞