Posvojitev

Napisala bom delček uvidov iz postavitve družine o posvojitvi otroka.

Pri posvojitvi ni samo mama, oče, otrok, ampak je del sistema tudi biološka mama in oče. Pridejo vsi, ki so nevidno povezani in so sodelovali v procesu posvojitve.

Postavitev družine, pravilno je sistemska postavitev.

V sistemu ni nikogar, ki bi bil izključen. Vsak ima svoje mesto in svojo pripadnost. Pri posvojitvah pa je to še posebej občutljivo.

Otrok, ki je posvojen, ne pripada samo novi družini, ki ga je sprejela. V sebi vedno nosi svojo izvorno biološko družino. Tudi če svojih bioloških staršev nikoli ni srečal, so del njega.

Postavitev družine pokaže, da otrok nezavedno vedno gleda tja, od koder prihaja. Njegovo srce je pri mami in očetu, ki sta mu dala življenje.

To ne pomeni, da posvojitelji niso pomembni.

Prav nasprotno.

Posvojitelji so tisti, ki otroku dajo vsakodnevno skrb, toplino, varnost in dom. A otrok gleda v dve smeri hkrati. Na eni strani biološka družina, na drugi strani družina posvojiteljev.

Če ena stran ni priznana, če se je ne omenja, otrok ne najde miru. V njem nastane razpetost. Kot bi imel dve polovici, ki nista povezani.

V postavitvi družine se to jasno vidi.

Ko postavimo otroka, stoji obrnjen proti svoji biološki mami, tudi če je fizično ni tam. Ko mu damo prostor, da jo prizna v srcu, lahko potem pogleda tudi k mami posvojiteljici.

Če biološke mame ne vidi, ostane zaprt ali pa v jezi. Otrokovo srce ve, kdo mu je dal življenje, in tega ne more zanikati.

Posvojitelji se včasih ustrašijo tega. Bojijo se, da otrok ne bo čutil ljubezni do njih, če bo gledal v drugo smer. V resnici pa je ravno obratno. Ko otrok dobi dovoljenje, da v srcu spoštuje biološke starše, šele takrat lahko resnično sprejme posvojitelje. Ni mu več potrebno skrivati svoje notranje resnice.

Ko se resnica prizna, pride do sprostitve.

Velikokrat se zgodi, da otrok nosi žalost. V sebi čuti zapuščenost.

Posvojitev vedno pomeni tudi izgubo. Čeprav pride v ljubeč dom, je na začetku tam rana, ker ni mogel ostati pri svoji prvi biološki mami. Če te rane nihče ne prizna, se kaže v njegovem vedenju.

Lahko postane jezen, nemiren, uporniški.

Lahko se zapre vase.

Vse to so načini, kako otrok pokaže, da ga nekaj boli.

Postavitev družine pomaga, da starši vidijo, od kod ta bolečina prihaja. Ko mama, ki je posvojila otroka, v postavitvi družine pogleda biološko mamo in ji reče: ti si mu dala življenje, jaz pa ga zdaj vzgajam, otrok dobi mir. V njem se nekaj uravnoteži. Ni mu več treba biti razpet. Lahko je hkrati sin ali hči obeh mam. Ena mu je dala življenje, druga mu daje vsakdanjo ljubezen.

Resnica zdravi.

Otrok mora vedeti, da je posvojen.

Skrito ustvarja zmedo.

Če otrok resnico izve šele kasneje, se v njem rodi občutek izdaje. Kot da je celo življenje temeljilo na laži.

V postavitvi družine vidimo, da je bolje, ko je resnica povedana jasno, z ljubeznijo in spoštovanjem.

Potem otrok lahko raste v zaupanju.

Za starše, ki posvojijo otroka, je pomembno, da pred tem pogledajo tudi svojo bolečino.

Velikokrat se odločijo za posvojitev, ker ne morejo imeti svojih otrok. To je izguba, ki jo je treba priznati in odžalovati.

Če tega ne naredijo, nezavedno prenašajo bolečino na otroka. Otrok to začuti, čeprav se o tem ne govori. V postavitvi družine se pokaže, da starši, ki so sprejeli svojo bolečino, lažje sprejmejo tudi posvojenega otroka.

Otrok v sebi vedno išče svoje korenine. Včasih želi vedeti, kdo so biološki starši, kje so, kakšni so. Če starši to razumejo in mu dovolijo, da sprašuje, mu dajo veliko darilo.

Če pa se prestrašijo, otrok utihne.

A bolečina ostane.

Takrat se počuti, kot da mora izbirati med enim in drugim, in v sebi doživlja dvojno lojalnost.

Postavitev družine jasno pokaže, da otrok lahko ljubi oboje, če dobi dovoljenje.

Včasih posvojeni otroci, nosijo jezo. Jezni so na biološke starše, ker so jih zapustili. To je naravno. A pogosto te jeze ne upajo pokazati, zato jo preusmerijo na posvojitelje. Posvojiteljski starši ne razumejo, zakaj jih otrok zavrača. V resnici ne gre za njih, ampak za bolečino, ki jo otrok nosi iz svoje preteklosti.

Ko starši to razumejo, postanejo bolj sočutni. Ne jemljejo več osebno, ampak vidijo, od kod prihaja ta čustva.

Najmočnejši trenutki v postavitvi družine so, ko otrok v srcu lahko reče: draga mama (biološka), ti si mi dala življenje. In ko hkrati lahko reče: draga mama (posvojiteljska) , ti mi daješ vsakdanjo ljubezen.

Takrat se oba sveta združita.

Ni več razpetosti.

Otrok se lahko nasloni na posvojitelje, ker v sebi ni več v boju. In posvojitelji lahko dajo otroku vse, kar imajo, ne da bi se bali izgube.

Postavitev družine posvojiteljem pomaga videti nevidne vezi.

Pomaga odpreti prostor, kjer je resnica sprejeta.

Otrok gleda najprej k svojim biološkim staršem. To je naravno. A ko je to priznano, lahko pogleda tudi k posvojiteljem. Takrat ljubezen med njimi steče.

Ko posvojitrljska mama pride na postavitev družine z otrokom v srcu, včasih prvič začuti, da ni sama. Da je ob njej še ena mama, ki je otroku dala življenje. Čeprav je ne pozna, je tam.

Ko to spoštuje, tudi otrok zadiha. In družina dobi novo moč.