Starka

K meni na postavitev družine je prišla sošolka iz srednje šole. Nisem je videla že več kot dvajset let. Na FB sva bili prijateljici, brala je moje zapise o postavitvidružine.

Ko je sedla poleg mene, sem v njenem obrazu videla utrujeno starko. Sama je rekla, da je utrujena do 100. Skrbi za ostarelo mamo, hodi v službo, hčerki sta se odselili, mož je veliko zdoma.

Rekla je: “Imam občutek, da sem se izgubila v svojem življenju.”
To obdobje je zanjo naporno; mama, mož, prazno gnezdo.

Povedala je, da zadnje leto večkrat sanja o svoji babici, mami od očeta. Babica je med vojno ostala sama na kmetiji z osmimi otroki. Moža so ji odpeljali v taborišče in se nikoli ni vrnil.

Nikoli ni odžalovala  njegove smrti.
Nikoli se ni zares poslovila od njega.
V postavitvi družine se je pokazalo, da je moja sošolka  povezana z babico. Da nosi njeno breme, njeno bolečino izgube, žalosti,  jeze. Babica je bila tista, ki je morala stisniti zobe in samo preživeti, preživeti sebe in otroke.

Med procesom postavitve družine se je babica  poslovila od moža in sprejela njegovo in svojo  usodo.
Vnukinja ji je vrnila težo izgube in bolečine, ki ni bila njena, ampak jo je prevzela od babice.

Ko se  je postavitev družine končala, sem videla spremembo na obrazu sošolke. Obraz je postal mehkejši, svetlejši,  poteze starke so izginile.
V očeh je bilo več življenja.
V telesu pa več moči in energije.

To je tisto, kar naredi postavitev družine.
Ne gre za čarovnijo, gre za stik s tem, kar je bilo pozabljeno, potlačeno ali neizrečeno.
Ko se to prepozna in dobi svoj prostor, se sprosti ujeta energija.
In življenje steče bolj lahkotno.

Sošolka je bila na koncu postavitve družine hvaležna, da je dobila uvid kako je bila povezana z babico in da je babici vrnila kar je bilo njeno. Presenečena je bila kako je v telesu zaznala, kako veliko breme je padlo z nje.
In kako ima več energije za korake v vsakdanjem življenju.

Srečno naprej draga sošolka.