Postavitev družine razkrije skrite vzorce v partnerskem odnosu

Se vam kdaj zdi, da se v odnosu prepirate z nekom iz preteklosti. In imate občutek, da vedno znova izberete isti tip partnerja.

Ni problem v partnerju, ampak v zgodbi, ki jo nezavedno nosimo s sabo.

H meni pridejo paru z vprašanjem, zakaj se vedno znova vrtijo v istem krogu. Pogovarjata se, analizirata dogodke in dogajanja in dinamike, obljubljata drug drugemu (in sebi) spremembe, hodita na terapijo.

Nekaj časa je bolje, potem pa se vse vrne.

Isti prepiri.

Isti občutki.

Ista bolečina.

V postavitvi družine je velik in pomemben uvid, da težava ni nastala v tem odnosu.

Nastala je veliko prej. V primarni družini, kjer smo se učili, oblikovali prepričanja in vzorce o ljubezni, vlogah moškega, ženske...

Učili smo se skozi opazovanje.

Učili smo se skozi tišino.

Učili smo se skozi rane.

Če je bila mama čustveno nedostopna, odrasla hči nezavedno izbere partnerja, ki je čustveno nedostopen.

Ne, ker bi si to želela.

Ampak ker je to znano.

Znano pa našemu sistemu pomeni varno, tudi če boli.

Če je oče odhajal ali ni znal stati ob materi, lahko sin ali hči nosita strah pred zapuščenostjo. Ta strah potem vpliva na partnerski odnos. Postanemo preveč prilagodljivi ali pa smo v nenehnem strahu, ali bo partner ostal. Partner pa ne razume, od kod ta strah.

Po metodi postavitev družine, gledamo partnerski odnos kot del širšega družinskega sistema.

Nihče ni sam zase.

Vsi smo povezani.

In zvesti svoji primarni družini bolj, kot se zavedamo.

V postavitvi družine se pokaže, komu v resnici pripada določen občutek.

Je to res moja jeza.

Je to res moj strah.

Ali pa morda nosim nekaj, kar pripada moji mami, babici, očetu.

Ko ženska v postavitvi pogleda svojo mamo in reče: "Mama, to je tvoja bolečina, jaz ti ne morem pomagati.", se nekaj premakne.

Ni več potrebe, da to bolečino rešuje skozi partnerja.

Ni več potrebe, da od njega zahteva nekaj, česar ni dobila kot otrok.

Ko se moški v postavitvi družine spoštljivo prikloni očetu in mu reče: "Ti si moj oče, jaz sem samo tvoj sin", se lahko postavi ob svojo partnerko kot odrasel moški. Ne kot fant, ki še vedno čaka potrditev (očeta).

Takrat partnerja prvič res vidita drug drugega.

Ne več skozi projekcije in pričakovanja.

Ne več skozi stare zamere. Ampak kot dva odrasla človeka, ki stojita vsak na svojem mestu.

Postavitev družine ne išče krivca.

Ne obsoja staršev.

Ne analizira do neskončnosti.

Preprosto pokaže red.

Kdo je velik.

Kdo je majhen.

Kaj pripada komu.

Ko se red vzpostavi, se odnos umiri. Prepir ni več tako nabit. Besede ne ranijo več tako globoko. Partner ne predstavlja več mame ali očeta, ampak postane to, kar je.

Partner.

Takrat lahko ljubezen steče drugače.

Bolj mirno.

Bolj odraslo.

Bolj svobodno.