Po delavnici postavitve družine 12.2.2026, tema OČE

Za marsikaterim hladnim, nedostopnem, šibkem, odsotnem...očetom stoji zgodba, ki je nikoli ni smel povedati. Ker ni bil samo odsoten, bil je zlomljen.

Po zadnji delavnici postavitve družine (četrtek 12.2.2026) na temo oče sem dolgo ostala v tišini, sama s seboj.

Ne zato, ker ne bi imela besed. Zato, ker sem čutila globoko spoštovanje do vsega, kar se je razkrilo.

Ko kot hčerke, seveda tudi sinovi, hočemo pomagati svojim očetom.

Čutimo ob pogledu na očeta napetost v prsih.

Čutimo mešanico sočutja in jeze.

Najprej se nam oče smili.

Čutimo njegovo težo.

In nas, kot da moramo držati očeta pokonci, ker ni v svoji moči.

Kot da moramo biti močnejši, kot je oče.

Kot da mora hči/sin razumeti, potrpeti, rešiti.

Potem je prišel val jeze na očeta.

Zakaj ne prevzame odgovornosti.

Zakaj ne pogledaš resnici v oči.

Zakaj vedno išče krivce zunaj sebe.

In potem globoka utrujenost hčere/sina, ki je predolgo nosila nekaj, kar ni bilo njeno.

V polju postavitve družine se je pokazalo nekaj, kar vedno znova vidim kot moderatorka sistemske postavitve družine.

Očetje, dedki, pradedki...in moški generacij nazaj niso bili šibki po svoji naravi.

Bili so preobremenjeni. Nosili so vojne.

Nosili so izgube bratov, očetov, domov.

Nosili so lakoto, strah, ponižanje.

Nosili so odgovornost preživetja, ko za čustva ni bilo prostora.

Moški, ki je moral preživeti vojno, ujetništvo, taborišče...ali njene posledice, je pogosto moral zapreti srce, da je lahko zdržal in preživel.

Ko moški zapre srce, izgubi stik s svojo mehkobo, z ranljivostjo, tudi s svojo očetovsko toplino, pogumom in močjo.

Navzven deluje hladen, odsoten, včasih grob in krivičen.

Znotraj pa je deček, ki nikoli ni smel žalovati za vsem kar je izgubi.

Mladost.

Zaupanje.

Varnost.

Očeta.

Brata.

Dom.

Ko to vidimo v postavitvi družine, se perspektiva spremeni. Hči/sin ne vidi več samo očeta, ki ni zmogel. Za njim zagleda vojno. Zagleda mrtve, ki niso bili nikoli objokani. Zagleda mater, ki je ostala sama. Zagleda sistem, ki je od moških zahteval, da so trdni kot kamen.

In takrat se nekaj v njej zmehča.

Ne zato, ker bi opravičeval/a njegova dejanja.

Temveč zato, ker razume širšo sliko. Razume, da njegova nemoč ni bila usmerjena proti njej/njemu osebno. Bila je posledica teže, ki jo je nosil.

Ko v postavitvi družine izrečemo stavek: "Dragi oče, vidim tvojo težo. In spoštujem tvojo usodo. To je tvoje. Jaz sem samo otrok."

Se naredi velik uvid in premik.

Ko to hči/sin zares začuti, se njena drža spremeni. Ni več potreba biti večji/večja od očeta.

Ni več potrebe nositi njegove odgovornosti.

Ni več potrebe po dokazovanju, da je kot hči/sin močnejša, močnejši od očeta.

Lahko ostane hči, lahko postane samo hči.

Lahko ostane sin, lahko postane samo sin.

Ko imamo blokado v odnosu z očetom, se podobna blokada pojavi pri delu, poslu, karieri...

Oče v sistemskem smislu predstavlja naš odnos do avtoritete, do sveta, do uspeha. Če je oče v naši notranji sliki majhen, zlomljen ali šibek, težko stopimo v svojo moč.

Nezavedno ostajamo zvesti njegovi nemoči.

Ko pa mu vrnemo njegovo dostojanstvo, tudi če v realnosti nikoli ne bo živel drugače, se nekaj v nas poravna.

Naenkrat si dovolimo uspeti.

Naenkrat si dovolimo iti dlje.

Oče morda nikoli ne bo razumel našega procesa. Morda nikoli ne bo priznal svoje odgovornosti. In to je del njegove poti. Postavitev družine ni namenjena temu, da bi spreminjali starše, mamo, očeta. Namenjena je temu, da v sebi vzpostavimo red ljubezni.

Ko vidimo, kakšno težo so nosili očetje vojn in izgub, se v nas rodi globoko spoštovanje. In iz tega spoštovanja lahko končno živimo svoje življenje, brez bremena, ki nam ne pripada.

Če čutite, da v odnosu z očetom še vedno nosite nekaj težkega, vas vabim, da si dovolite pogledati globlje. Včasih je dovolj, da resnico zagledamo. In sistem začne dihati drugače.

Delavnica postavitve družine, tema OČE bo 26.2.2026.

Dobrodošla hči.

Dobrodošel sin.