Zakaj si ne dovolim biti srečna v partnerskem odnosu

Včasih si želimo sreče, a si je preprosto ne dovolimo.

Ja, lahko je sreča v partnerstvu povezana z občutkom krivde.

Kako poznano. Ko stranka reče: "Vse je v redu, partner je dober, odnos je stabilen, jaz pa nisem mirna. Kot da nekaj v meni ne dovoli, da bi bila res srečna."

V postavitvi družine se pokaže nezavedna zvestoba. Zvestoba mami, ki je trpela v zakonu. Zvestoba babici, ki je bila zapuščena. Zvestoba očetu, ki ni nikoli dobil spoštovanja in svojega mesta v družini.

Otrok je zvest.

Otrok ljubi brez pogojev.

V slepi ljubezni do očeta, mame je pripravljen narediti marsikaj.

Tudi to, da nezavedno ponovi usodo svojih staršev.

Če je mama nesrečna, hči v sebi nosi stavek: "Jaz ne smem biti bolj srečna od tebe mama."

Tega si ne rečemo naglas. To deluje tiho, globoko, nezavedno v družinskem sistemu.

V postavitvi družine jasno vidimo, kako močna je ta vez. Ko hči stoji nasproti mame in začuti njeno bolečino, pogosto pridejo solze.

Ne iz obtoževanja.

Iz ljubezni.

In potem hči reče: "Draga mama, spoštujem tvojo usodo. Ti si velika, jaz sem majhna. Tvoje življenje je tvoje. Jaz bom živela svoje."

Ta stavek ni proti mami. Je za življenje. Je za tok naprej.

Ko to izrečemo z notranjim spoštovanjem, se krivda zmanjša. Sreča ni več izdaja. Postane nadaljevanje življenja.

Sistemsko ima vsak član v družini svoje mesto in svojo usodo. Ko prevzamemo nekaj, kar nam ne pripada, ustvarimo neravnovesje. To neravnovesje se pokaže ravno v partnerstvu.

Lahko sabotiramo odnos.

Lahko izbiramo nedosegljive partnerje.

Lahko ostajamo v odnosih, kjer ni topline.

Ne zato, ker bi to želeli, ampak ker tako ostajamo zvesti.

Postavitev družine prinese jasnost. Pokaže, komu smo zvesti in zakaj. Ko zvestobo prepoznamo, jo lahko preoblikujemo. Še vedno smo povezani s svojo družino. A ne več skozi trpljenje, temveč skozi spoštovanje.

Takrat si lahko dovolimo več.

Več bližine.

Več radosti.

Več lahkotnosti.

Partner začuti spremembo. Ni več nevidnega pritiska. Ni več občutka, da mora tekmovati z nekom iz preteklosti. Odnos postane prostor srečanja dveh odraslih ljudi, ne prostor reševanja stare bolečine.

To je lepota sistemskega dela.

Ni dramatično.

Je globoko.

Je tiho. In učinek je zelo konkreten v vsakdanjem življenju.

Če prepoznate, da vas v odnosu spremlja občutek krivde ali notranje zadrževanje pred srečo, vas vabim, da to raziščete skozi postavitev družine, individualno ali na delavnici.