Ogorčenje ni samo jeza, je spomin telesa

Včasih ne znamo pojasniti, zakaj nas nekaj še vedno boli, a telo se tega spominja.

Ogorčenje se pojavi takrat, ko nekaj v nas ve, da je bila prestopljena meja.

Ogorčenje je zelo močno čustvo.

Ne nastane kar tako in ne pojavi se brez razloga.

V sebi nosi več plasti hkrati.

V njem se prepletajo presenečenje, jeza in tudi občutek gnusa, kot da je bila prestopljena neka notranja in/ali moralna meja.

Pojavi se, ko doživimo hudo osebno žalitev ali globoko krivico, ko nekaj v nas zelo jasno začuti: to je šlo predaleč.

Kot da bi nekdo stopil čez mejo, čez tisto, kar je za nas še sprejemljivo. Zato ogorčenje ni samo trenutna reakcija.

Je odziv celotnega našega bitja (in telesa), občutek, da je bilo nekaj temeljnega porušeno.

Pri mojem delu kot moderatorka sistemske postavitve družine po metodi Bert Hellinger, srečujem ljudi, ki ogorčenja sploh ne prepoznajo kot čustvo. Rečejo, da so utrujeni, da se težko sprostijo, da se v odnosih zapirajo ali umikajo.

Pokaže se, da nekje v ozadju tiho živi ogorčenje.

Ne kriči.

Samo čaka.

Ogorčenje se rodi zelo zgodaj. Lahko že v otroštvu, ko ni bilo varno izraziti bolečine ali jeze. Lahko kasneje, ko smo dolgo potrpežljivo vztrajali, se prilagajali in molčali, v upanju, da bo nekdo opazil, kako nam je.

V postavitvi družine je ogorčenje sporočilo. Znak, da je bila nekje v družinskem sistemu prestopljena meja, da nekaj ni bilo priznano ali videno. Ogorčenje, ki ga nosimo ni samo naše, pogosto pripada našim prednikom.

Spominjam se moškega, ki je prišel na individualno postavitev družine z občutkom notranje napetosti in zaprtosti v odnosih.

Navzven je deloval miren, priljuden, a v sebi je čutil stalno distanco do ljudi, žene, sodelavcev, prijateljev.

V postavitvi družine se je pokazalo, da nosi ogorčenje, ki ni izviralo le iz njegovih izkušenj, temveč tudi iz zgodb njegovega očeta in dedka.

Moški v njegovi družini niso imeli prostora za čustva. Nosili so veliko travm, skrivnosti, tišine in neizrečenega.

Ko sta oče in dedek v postavitvi družine, dobili svoje mesto in priznanje, se je v njem nekaj zmehčalo.

Rekel je, da prvič čuti, da mu ni več treba nositi nečesa, kar ni njegovo.

Ogorčenje ne želi kaznovati.

Želi biti slišano.

Ko mu damo prostor, ko ga ne presojamo, ampak mu dovolimo, da pokaže, od kod prihaja, se lahko začne počasi topiti.

Tako se v telesu pojavi več miru in več povezanosti sami s sabo.

Če v sebi čutiš ogorčenje, te povabim, da ga v postavitvi družine pogledaš.

Ne kot oviro, ampak kot del tebe, ki že dolgo čaka na razumevanje.

Ko je ogorčenje vidno in priznano, se lahko spremeni v mir in notranjo pomiritev in umiritev.

To je eden najlepših trenutkov v sistemskem delu postavitve družine... 💛 pomiritev 💛