Ko preneham reševati druge, se začne moje življenje

Največja sprememba se zgodi, ko nehaš reševati druge in sebe postaviš na prvo mesto.

Ob koncu leta se rada ustavim in naredim pogled nazaj, da bi začutila kje sem v resnici v letu 2025 bila.

Fizično.

Še bolj pa v mojem notranjem svetu, dinamikah, odnosov, dogodkov.

Ja, v letu 2025 je bilo veliko lepega, srčnega, transformativnega.

Bilo pa je tudi leto utrujenosti, ko sem se večkrat vprašala: »Ne vem, zakaj sem tako utrujena.«

Odgovor nikoli ni bil v tem, da je življenje pretežko. Utrujenost (vsaj moja 🙈) je prišla iz tega, da sem predolgo nosila nekaj, kar ni bilo moje. Ko se poročimo, drug drugemu pomagamo nositi bremena družinskega sistema, enega in drugega. In je bilo potrebno veliko delati na tem odlaganju, postavljanju meja, prilagajanju, spoštovanju usode in poti drugega.

Najtežji čas je bil od konca novembra, ko je moževo mamo možganska kap in je prišla živeti h nam. Življenje, moje, najino, naše se je v trenutku spremenilo in podredilo njeni negi, saj dementna, po kapi v plenicah ni zmogla živeti sama.

December je bil brzi vlak predelovanja, sprejemanja, procesiranja...

Hvaležna do neba in nazaj za postavitev družine, da so se dinamike najprej razreševale na energijskem nivoju, ker je bilo potem lažje delati korake naprej. Potreben je bil vsak korak. Ni bilo bližnjic.

Hvaležna za molitev, ki je bila moja opora v nočeh brez spanja. Hvaležna za molitev prijateljev, skupnosti.

Hvaležna da sem preživela.

In veliko ozavestila, razrešila pri sebi.

V postavitvi družine se jasno pokaže, da včasih ne živimo samo svojega življenja.

Nezavedno nosimo čustva, bremena, travme in odgovornosti svojih staršev, starih staršev, včasih celo tistih, ki jih nikoli nismo poznali. In tudi partnerjevih... V zakonu je vse skupno...

Dajemo, rešujemo, skrbimo, se prilagajamo, smo razumevajoči, ker je globoko (nezavedno) v nas občutek, da je tako prav.

Da tako ohranjamo povezanost.

Da tako pripadamo.

In potem se zgodi leto (še najbolj december), kot je bilo to.

Polno dajanja.

Polno razumevanja drugih.

In malo prostora zame.

V postavitev družine ne iščemo krivcev.

Je prostor razreševanja, kjer pogledamo dinamike, odnose, čustva, ki jih nosimo....

Kje stojim?

Komu pripadam?

Kaj nosim, kar ni moje?

Ko v postavitvi družine stopim na svoje mesto, se nekaj v družinskem sistemu premakne.

Ni velikih besed.

Je olajšanje.

Je občutek, da mi ni več potrebno pomagati in reševati.

Da se mi ni več treba dokazovati.

Da lahko končno zadiham.

Razreševanje skozi postavitev družine ni popravljanje življenja.

Je vračanje reda.

Vračanje odgovornosti tja, kamor sodijo.

In vračanje moči tja, kamor spada, k tebi.

Zato ob koncu leta ne sprašuj, kaj vse še moraš narediti (za druge).

Vprašaj se, kaj lahko odložiš.

Koga ne rabiš več nositi.

Kje si lahko prvič res samo ti.

Ko prenehaš reševati druge, se začne tvoje življenje.

In to je najlepše darilo, ki si ga lahko daš za novo leto.

Hvala leto 2025.

In hvala ti že vnaprej leto 2026 za vse kar mi boš prineslo.