Hiperbudnost: ko moje telo govori, preden ga zaslišim

Včasih telo spregovori tišje, kot bi si želela, a dovolj vztrajno, da ga ne morem več preslišati.

To pišem zelo osebno.

Mehko.

Iz prostora, kjer se učim poslušati svoje telo drugače kot prej.

Trenutno živim v konkretni, zelo zahtevni situaciji: v našem domu z nami od konca letošnjega novembra živi tašča, ki zaradi demence potrebuje 24-urno oskrbo. Je delno nepokretna, v plenicah, pogosto dezorientirana in njeno stanje spremlja tudi nenehno klicanje in kričanje.

Zanjo primarno skrbi moj mož, a sem kot partnerka in sostanovalka vsak dan v neposredni bližini te realnosti.

So bila v tem času obdobja (beri dnevi), ko sem bila navzven močna, zbrana, razumevajoča.

Navznoter pa se mi je dogajalo nekaj drugega: nemir, tesnoba ki se je pokazala kot stiskanje v vratu, notranja napetost, nočna prebujanja.

Kot da moje telo nikoli, tudi v spanju, zares ne počiva.

Po drugem močnejšem napadu tesnobe v tem obdobju, vem, da sem živela v stanju hiperbudnosti, to je nenehna pripravljenost telesa.

Ne zaradi ene same situacije, ampak zaradi dolgotrajne obremenitve, ki se ji nisem mogla preprosto izogniti. V vseh teh letih sem bila v odnosu do tašče, tista, ki sem "branila" in postavljala meje njeni posesivnosti. In že fizična ločenost, da je živela v svoji hiši je omogočala do neke mere distanco. Sedaj pa je padla še ta meja. Pri tem pa naredi svoje tudi njena demenca.

Hiperbudnost ni bolezen.

Ni šibkost.

Je način, kako telo poskuša poskrbeti za nas, ko je predolgo samo.

Najbolj nas utrudijo tiste dinamike, ki jih čutimo, a jih dolgo ne znamo poimenovati in ubesediti. Pa tudi če jih znamo poimenovati, so rešitve težke.

Družina ni samo skupina ljudi.

Je sistem.

In v sistemih pogosto prevzamemo vloge, ki niso povsem naše.

Iz ljubezni, lojalnosti, odgovornosti.

Včasih tudi iz strahu, da bi prizadeli druge.

Moje telo je začelo reagirati prav tam, kjer sem sama sebe postavila na konec. Kjer sem razumela vse, razumela situacijo, razen sebe.

In kjer sem verjela, da morem in moram zdržati.

Hiperbudnost se pogosto razvije prav v takih okoliščinah.

Ko ni več jasnih meja.

Ko moj dom ni več moj dom, moj prostor varnosti in zavetja. Življenje cele družine je postalo podrejeno oskrbi tašče.

Ko besede ne zadoščajo več, včasih pomaga, da nekaj samo vidimo.

Postavitev družine po metodi Bert Hellingerja so zame pomembna metoda za razumevanje tega, kar se mi dogaja.

Ne kot rešitev čez noč, ampak kot prostor, kjer lahko pogledam v širšo sliko.

V postavitvah so se razkrivale dinamike med menoj, možem, taščo in celo družino.

Kdo nosi preveč.

Kdo stoji tam, kjer mu ni treba.

Kdo stoji tam, kjer ni njegovo mesto.

Kje sem sama preveč blizu nečemu, kar me izčrpava.

Moja izkušnja je, ko se je v postavitvi nekaj postavilo na pravo mesto, se je tudi moje telo odzvalo.

Ne z razumevanjem, ampak z olajšanjem in sprostitvijo.

Z mirnejšim dihanjem.

Z več prostora v sebi.

Postavitev družine mi daje dovoljenje, da preneham reševati, kar ni moje,

spoštujem red in hierarhijo v sistemu in da si notranje dovolim korak nazaj.

Telo se začne umirjati takrat, ko začutimo, da nam ni več treba vsega nositi sami.

Razreševanje hiperbudnosti je proces z več zavedanja, več nežnosti do sebe.

Postavitev družine mi je pomagala videti, kje lahko spopustim, stopim korak nazaj, sprejmem in spoštujem usodo drugega.

In razumem tudi to, da moje telo potrebuje čas.

Potrebuje ponavljajoče se izkušnje varnosti.

Potrebuje, da mu verjamem.

Znaki, da mi gre na bolje, so subtilni, to so mirnejše noči, manj intenzivni telesni odzivi, več notranjega miru tudi takrat, ko okoliščine še niso povsem spremenjene.

Zakaj to delim s teboj?

Ker verjamem, da telo nikoli ne dela proti nam, samo včasih predolgo čaka, da ga slišimo.

Ta zapis je namenjen tebi ki čutiš, da tvoje telo ve nekaj, česar um še ne zna razložiti in ubesediti.

Za tebe, ki si že dolgo močna in razumevajoča.

Hiperbudnost ni konec poti.

Je povabilo.

Povabilo, da pogledamo širše, bolj sistemsko, bolj nežno in sočutno do sebe.

Postavitev družine so zame ena izmed poti, ki lahko pri tem zelo pomagajo in podprejo proces celjenja.

Če imaš izkušnjo s hiperbudnostjo, telesnimi odzivi ali postavitvijo družine, bom hvaležna za delitev v komentarju.

Morda bo prav tvoja beseda nekomu pomagala, da se bo počutil manj samega.

Hvala, ker me berete. 💛