Krivda odraslega otroka
Včasih odrasel otrok ne ostaja ob starših zato, ker bi si to res želel.
Ostaja zaradi krivde.
Ta krivda ni glasna.
Je tiha.
Je občutek, da ne smeš oditi, ker bi bilo staršu pretežko.
Da bi bil sebičen.
Krivda nastane zelo zgodaj. Še posebej takrat, ko enega od staršev ni več. Ko oče umre, ko se mama odseli, ko se starša ločita.
Otrok takrat ne razmišlja kot odrasel.
Razmišlja kot otrok.
Nezavedno sprejme odločitev, ki zaznamuje njegovo življenje.
V sebi sin reče mami: "Jaz bom poskrbel zate. On ni znal. Jaz bom ostal. Jaz te ne bom zapustil."
Ta stavek ni izrečen na glas.
A deluje.
Deluje kot notranja pogodba.
In otrok jo nosi s sabo v odraslost.
Postane odgovoren.
Postane priden.
Postane tisti, ki poskrbi.
In se počasi odpoveduje sebi...
Ko odraste, ta odgovornost ne izgine. Samo spremeni obliko. Zdaj ni več otrok, a v sebi še vedno nosi dolžnost.
Dolžnost, da ne razočara.
Dolžnost, da ostane.
Dolžnost, da poskrbi.
V postavitvi družine se jasno pokaže ta trenutek. Trenutek, ko je otrok prevzel nekaj, kar ni bilo njegovo.
Ko je stopil na mesto odraslega.
Ko je želel zaščititi mamo pred bolečino. In s tem izgubil svojo svobodo in svoje življenje.
Krivda ni dokaz ljubezni.
Krivda je znak, da je otrok vzel preveč.
Ljubezen je takrat, ko otrok lahko reče: "Mama, to je tvoje življenje in to je moje življenje. Ne morem ti pomagati. Jaz sem samo tvoj otrok."
Postavitev družine omogoča, da se ta notranja pogodba razrahlja.
Da odrasel sin ali hči lahko vrne mami njeno moč.
In sebi svojo.
Katero odgovornost nosiš že tako dolgo, da si pozabil/a, da sploh ni tvoja?
