Občutek da nisi nikoli dovolj dober, priden...

Pri meni je bila stranka, ženska 40+, žena, mama dveh sinov. Povedala je, da se mora ves čas dokazovati, doma, v službi...

Če nekaj ne naredi dovolj dobro, jo preplavi občutek krivde.

Če se s partnerjem skregata zaradi malenkosti, se prestraši, da bo odšel.

Če dobi kritiko na svoje delo vzgojiteljice, o tem razmišlja dneve in dneve.

To je tipično za ljudi, ki niso dobil varnosti, sprejetosti, ljubezni v odnosu z mamo ali očetom v otroštvu.

Ko otrok ne dobi občutka: “Dober si tak, kot si,” bo vse življenje iskal potrditev pri drugih; partnerju, prijateljih, v službi.

Trudil se bo, ustregel vsem, da bi končno slišal:

“Vreden si.”

"Ja, to si pa dobro naredil."

"Ti si pa res priden."

V postavitvi družine je stranka dobila uvid, da stoji pred mamo, mama pa gleda stran, nekam v daljavo.

Mama je gledala njeno sestro dvojčico, ki je umrla na porodu. Mama jo je celo življenje iskala in pogrešala.

Stranka pa je mislila kot otrok, da ona ni dovolj pridna, da mora biti popolna, da bo mama zadovoljna.

To je težko breme.

Stranka je sprejela v srce in družino svojo teto in dobila globok uvid, kje je bilo srce mame.

Stranka je rekla: “Končno imam občutek, da ne rabim več stalno paziti, če sem dovolj dobra.”

To je začetek svobode.