Dovoljenje sebi, da živim svoje življenje

Na postavitev družine je prišla  stranka ženska, žena 35+ povedala: “Ves čas mislim, da sem nekomu nekaj dolžna, možu, mami, bratu... Ne znam se umiriti, vedno mislim, kaj bi še morala narediti.”

Ko pogledamo globlje, vidimo, da se skriva zadaj travma iz otroštva.

Otrok, ki ni bil slišan, si  reče: “Če bom dovolj pridna/priden, če bom vse naredil/a, potem me bo imel/a mama/oče rad./a”

Ta stavek odraslega človeka žene v pomoč, dajanje prednost drugim, pretirana ustrežljivost... dokler ga ne prepozna.

Na postavitvi družine se je pokazalo, da je v stranki še vedno majhna punčka, ki  čaka mamin pogled, objem, pohvalo.

Tista “mala punčka”, ki hrepeni po objemu in besedah: “Rada te imam.”

To, da tega ni dobila od mame, je boleče.

Resnica je,  da se mama ne bo  spremenila.

Stranka lahko spremeni sebe in pogled na mamo.
Mama je dala toliko kot je imela, zmogla, znala.

Srce mame je bilo pri treh nerojenih otrocih iz umetne oploditve, ki niso uspele.

Stranka se je povezala s svojo nerojeno sestro, ki se ni vgnezdila z njo v maternico in dvema bratoma iz prve neuspele oploditve.

Stranka se je povezala s tem, da je dobila dovolj od mame, da je bila to tudi njena šola učenja. In da so ji na pot v življenju prišli ljudje, od katerih je lahko dobila to kar je pogrešala pri mami. Spomnila se je babice, očetove mame in sosede.

V postavitvi družine je stranka dobila uvid, da je to kar ni dobila od mame, dobila od babice in sosede.

Vcasih se zaprejo ena vrata, pa se drugje odpre okno.

Postavitev družine nam da prav to, prostor in čas, kjer lahko odložimo breme, ki ni naše.

In bolj zaživimo in živimo naše življenje.