Koža je naš največji organ in ogledalo duše

Koža je največji organ telesa.

Varuje nas pred zunanjim svetom, uravnava toploto, diha, čuti dotike …

In je ogledalo naših notranjih procesov, fizičnih in psihičnih.

V postavitvi družine ima koža še globlje pomene, kot mejo med “jaz” in drugimi, kot prostor, kjer se kaže, koliko lahko otrok ali odrasli sprejmejo stikov, nežnosti, varnosti.

Pri atopičnem dermatitisu (AD) ne gre samo za fizično bolezen. Seveda je koža razdražena, suha, srbeča. Ampak se na njej izrazi tudi nekaj iz družinskega sistema, kar otrok sam ne zmore ubesediti.

Otroško telo nosi sporočilo iz nezavednega dela držinskega sistema.

Zakaj prav otrokova koža?

Otroci nosijo veliko ljubezen in zvestobo do svojih staršev, starih staršev in širše družine.

Če starši (zavedno ali nezavedno) nosijo bolečino, travmo, nezaceljene odnose, jih otrok lahko “prevzame” na sebe. To se kaže kot nemir, nespečnost, pa tudi kot kožna bolezen.

V postavitvi družine se:

• koža kot meja, kadar meja med staršem in otrokom ni jasna;

• srbenje, ranice in praskanje so izraz neizraženega notranjega konflikta;

• otrokova bolečina opozarja: “Nekaj v družini potrebuje da se pogleda, sprejeme.”

Otrok s svojim telesom pokaže tisto, kar v družini še ni moglo biti sprejeto.

Postavitev družine pokaže na to, da v družini obstajajo skrite lojalnosti, otroci nezavedno “nosijo” občutke staršev, starih staršev, celo dogodke prejšnjih generacij.

Pri kožnih boleznih pri otrocih se v postavitvi družine pogosto pokaže:

• da je otrok “na meji” med staršema (npr. konflikt, ločitev, neizražena čustva),

• da nosi nekaj za enega od staršev (npr. potlačeno žalost, neizraženo jezo),

• da s kožo izraža: “Poglejte drug v drugega, ne name.”

Ko starši skozi postavitev družine pogledajo svojo lastno bolečino, otrok dobi več prostora, da se sprosti, umiri...

Kako delo s starši s pomočjo postavitve družine pomaga pri otrokovem dermatitisu?

Starši pogledajo vase, tudi s vprašanji:

• Kaj mi je najtežje sprejeti v odnosu (do partnerja, staršev, samega sebe)?

• Kje se počutim utesnjeno, brez prostora, kot da “me nekaj draži”?

Sprejemanje čustev, namesto da otrok z dermatitisom pokaže, kar starši skrivajo, se starši učijo čustva izraziti, občutiti, dati jim prostor.

Postavljanje meja, ko starši okrepijo svoje notranje meje, otrokova koža ne rabi več “kričati” o mejah skozi srbenje in rane.

Dovoljenje za zdravje, da včasih otrok nezavedno “ostaja bolan”, da bi zadržal pozornost staršev ali da bi “zadržal povezanost”. Ko starši zavestno dajo otroku dovoljenje: “Ti si samo otrok. Tvoje je, da živiš in si zdrav. Moje je, da nosim svojo bolečino.” , otrok začuti olajšanje.

Seveda potrebujemo telo tudi fizično podporo, kot so hladne obkladke, kopeli, mehka oblačila, kratki nohti, mokro povijanje, hlajenje sobe. To vse je nujno, da otrok fizično lažje spi.

Toda hkrati je pomembno čustveno sporočilo, ki ga otrok prejme pred spanjem:

• “V redu je, da spiš. Tukaj sem in te varujem.”

• “Nisi sam s svojo bolečino. Jaz sem odrasel, ti si otrok.”

Otroci ponoči pogosto nezavedno “pobirajo” napezost staršev. Zato je ključno, da se starš pred spanjem umiri, diha, sprosti.

Težko je gledati otroka, ki se praska do krvi, a lahko na to pogledamo tudi kot priložnost za rast. Koža nas uči:

• kako ustvariti mehke, a jasne meje,

• kako slišati, kaj telo in duša govorita,

• kako dovoliti, da se v odnosih pojavi resnica.

Včasih prav otrok s svojo boleznijo vodi starše bližje resnici, ki je dolgo ostala neizražena.

Atopični dermatitis ni samo kožna bolezen. Je tudi povabilo, da pogledamo globlje v odnose, v družino, v lastno zgodovino.

Ko starši v postavitvi družine sprejmejo, kar je bilo skrito, otrokovo telo dobi dovoljenje, da se umiri.

Tako se povežeta nežna nega kože in nežna nega družinskih vezi.

Starši, niste sami.

Prav vaše sočutje do sebe bo tisto, kar bo koži vašega otroka dalo največ miru.