Ko bolečina mame postane breme otrok

Otroci iz ljubezni do starša, staršev nosijo tisto, česar starši ne zmorejo pogledati.

Dokler iščemo krivce zunaj sebe, nimamo moči, da bi kaj spremenili v svojem življenju.

Ko mama ostane ujeta v bolečini, se to pokaže v življenjih otrok.

Pri svojem delu kot moderatorka sistemske postavitve družine srečujem ljudi, ki še vedno nosijo bolečino iz otroštva. Veliko je zamer, žalosti in neizrečenih očitkov do staršev, najpogosteje do mame.

To ni nič nenavadnega.

Otrok v nas si želi, da bi bil viden, slišan in zaščiten.

Pri meni je bila ženska 60+, zena, mama štirih odraslih otrok. Še vedno nosi veliko zamero do svoje mame, ki je stara 90+ in jo v otroštvu ni zaščitena, da je morala vse prenesti sama.

Ta zgodba jo spremlja že vse življenje.

Tej ženski ne gre dobro.

Da delodajalec ni pravičen, ker ne vidi njenega dela in truda. Da sistem, institucije ne delujejo. Ves čas išče razloge zunaj sebe, ker je ostala ujeta v vlogi žrtve. Ta vloga ji je znana in varna, a hkrati zelo omejujoča.

Ta stranka je bila pri meni dvakrat. Po postavitvi družine so premiki, a jih sama razume kot naključje. Ko se po postavitvi družine začnejo premiki, je to lahko tudi strašljivo. Lažje je verjeti, da se je zgodilo samo od sebe, kot pa priznati, da se v nas nekaj globoko spreminja.

Ženska pove, da njenim otrokom ne gre dobro. Trije sinovi so zapadli v alkohol, depresijo. Težko dobijo in obdržijo delo. Hči ni dokončala študija in ne najde zaposlitve. Odrasli otroci so stari 30+, nihče ni v partnerstvu in živijo doma.

Otroci, odrasli otroci iz ljubezni do staršev nosijo njihovo bolečino naprej. Tiho in nezavedno.

Za ceno svojega življenja.

Ko mama ostaja ujeta v bolečini in očitkih do svoje mame, otroci pokažejo to bolečino namesto nje.

Ker pripadajo.

Ker so zvesti.

Metoda postavitev družine nas uči, da se življenje začne premikati takrat, ko starše sprejmemo takšne, kot so, so bili. To ne pomeni, da je bilo vse v redu. Pomeni pa, da rečemo:

»Ti si moja mama. Takšna kot si, si prava mama zame. Dala si mi življenje. In to življenje sprejmem s hvaležnostjo.«

Ko staršem nehamo očitati, se začne počasi vračati naša moč. In ko se naša moč vrača, se začnejo dogajati spremembe.

Včasih zelo nežno.

Včasih skoraj neopazno.

A nikoli po naključju.

Če čutiš, da se tudi v tvojem življenju ponavljajo isti vzorci,

če imaš občutek, da nosiš breme, ki ni samo tvoje,

ali da tvoji otroci plačujejo ceno nečesa, kar se ni razrešilo prej,

te vabim v proces postavitev družine.

Majhni premiki so dovolj, da se začne spreminjati tvoj celoten družinski sistem.

Vsak premik šteje, tudi mali.