Nezavedna zvestoba

Večino časa ne živimo in delujemo iz zavesti, ampak iz globokih nezavednih zvestob.

Ko pogledamo dovolj globoko, odkrijemo, da so naše odrasle rane povezane s tistim, kar je bilo nekoč prezrto in nesprejeto.

Naše odločitve imajo korenine. In te korenine segajo daleč nazaj.

Dolgo sem razmišljala o tem, ali lahko travme, ki nastanejo iz naših lastnih dejanj, ločimo od travm naših prednikov.

In bolj ko poslušam zgodbe ljudi, ki pridejo h meni na postavitev družine, bolj ko gledam v postavitvi družine zgodbe, dinamike, odnose, bolj čutim, da te ločitve v resnici ni.

Več kot 95 % našega delovanja prihaja iz nezavednega. Iz prostora, kjer ne delujejo logika, razum in dobra namera, ampak globoki notranji zapisi, spomini telesa, čustvene zvestobe in nevidne vezi, ki nas povezujejo z našimi predniki.

Ko rečemo: »To sem si naredila sama, nisem se prav odločila, nisem videla širše slike, nisem poslušala kar so me opozarjali drugi,...«

Govorimo iz bolečine.

Iz občutka krivde.

Iz želje, da bi razumeli, zakaj se nam je življenje tako zapletlo.

V postavitvi družine po metodi Berta Hellingerja se znova in znova pokaže, da naše izbire in odločitve niso nikoli povsem samostojne.

Vodijo jih notranje nevidne sile, ki so nastajale dolgo pred nami, v zgodbah, dejanjih in dogodkih naših staršev, starih staršev, rodove nazaj, v izgubah, izključitvah, prezrtih usodah.

Zato tudi travme naše odraslosti, napačni odnosi, ponavljajoči se razhodi, občutek, da življenje ni steklo, kot bi si želeli, niso le posledica naših osebnih odločitev.

So nadaljevanje nečesa starejšega (pred nami), kar išče, da bi bilo vidno in priznano.

Ko človek v zrelih letih pogleda nazaj, vidi odnose, ki so pustili sled, izgube, ki jih ni mogel do konca odžalovati, in poti, po katerih ni šel.

To so tihe bolečine, ki se naselijo v telesu kot zaprtost, nezaupanje, globoka utrujenost, žalost...

Sistemska postavitev družine ne išče krivcev.

Ne govori: »To je bilo narobe.«

Govori: »To ima svoj izvor.«

Ko prepoznamo izvor, se zgodi nekaj zelo zdravilnega, pritisk, teža, žalost, nemir, popusti.

V postavitvi družine vidimo, kako smo nezavedno nosili usodo nekoga pred nami.

Kako smo ostali zvesti bolečini, ki ni bila nikoli videna in izrečena. Kako smo poskušali popravljati preteklost skozi svoje življenje.

Ko to zagledamo, se nam ni treba več boriti s sabo. Lahko se priklonimo temu, kar je bilo, in postopoma stopimo nazaj v svoje življenje, lažji, bolj prisotni, bolj živi, bolj povezani s svojim telesom in življenjem.

Vse kar se pokaže v postavitvi družine ne razumemo z razumom. Dovolj je, da dovolimo srcu, da pove resnico.

Da začutimo, kje v telesu še vedno nosimo zgodbe, ki niso samo naše.

Da si dovolimo ta mehkejši, sočutnejši pogled.

Dihanje postane globlje in bolj sproščeno.

Ramena se sprostijo.

In namesto vprašanja »Kaj je z mano narobe?« se pojavi novo, bolj ljubeče vprašanje: »Kaj je v meni hotelo biti vidno, slišano, priznano?«

Sistemsko delo nas uči, da je dovolj, da dovolimo resnici, da nas doseže v tempu, ki ga zmoremo.

Da stopimo korak nazaj, naredimo prostor in zaupamo, da se tisto, kar je dolgo čakalo v nezavednem, lahko začne zdraviti.

Če se te je ta zapis dotaknil, ni naključje. Je povabilo, da si dovoliš pogledati globlje, nežno, varno, s spoštovanjem do sebe in do tistih, ki so bili pred tabo.

Ni ti treba vedeti, kam vodi pot. Dovolj je, da narediš prvi majhen korak proti sebi.