Zvestoba prednikom

Si že kdaj začutil/a, da te nekaj drži nazaj?

Kot da ne moreš naprej, pa niti ne veš zakaj.

To ni vedno strah, lenoba ali dvom.

To je tihi občutek zvestobe.

To je zvestoba, lojalnost, ki jo nezavedno nosimo do svoje družine in nevidno vpliva na vse naše odnose in odločitve.

Vsak od nas je del večjega družinskega sistema.

In ta sistem ima svojo notranjo dinamiko in zakonitosti, ki delujejo tudi, če je ne razumemo ali ne poznamo.

Ko je v družini (lahko tudi generacije nazaj) kdo trpel, bil izključen, zapuščen, pozabljen, bo nekdo v naslednji generaciji to bolečino nosil naprej.

Ne zato, ker bi moral, ampak ker v sebi čuti: če bom nosil tvojo težo, bom pripadal. Če bom podobna tebi mami, če bom kot ti oče, bom ljubljen/a.

To se dogaja vse nezavedno, iz ljubezni, iz velike slepe ljubezni otroka. Otrok želi, da družina ostane cela, da ostaneta mama in oče skupaj, tudi če jima ne gre dobro, da se ohrani povezanost med očetom in mamo in celotno družino.

Zato otrok nezavedno prevzame tisto, kar v resnici ni njegovo, žalost, sram, krivdo, breme mame in/ali očeta.

Ko pa odrasteš, pride trenutek, ko začutiš, da to ni več tvoja pot.

Takrat lahko rečeš mami in očetu: "Hvala, za življenje. Zdaj grem naprej v svoje življenje."

To ni izdaja.

To je spoštovanje življenja.

Ko začneš hoditi svojo pot, ne zapustiš družine.

S tem ji omogočiš, da se tudi sama premakne.

Ko spustiš, kar ni tvoje, se sprosti celoten sistem.

Tvoja moč, ki je bila s to nezavedno zvestobo pri starših, prednikih, se vrne h tebi, tvoje srce se odpre, tvoje življenje začne teči bolj lahkotno.

Pri teh korakih v svoje življenje, te podpre sistemska postavitev družine po metodi Bert Hellinger.