Otrok, partner staršu

Včasih otrok v družini prevzame nezavedno vlogo, ki mu ne pripada.

Ne zato, ker bi želel, ampak ker je sistem tako postavljen.

Ko je mama preutrujena, oče odsoten ali pa je med staršema veliko napetosti, otrok začuti to praznino, ta manjko in jo poskuša zapolniti. Nezavedno.

Postane zaupnik, tolažnik, tisti, ki poskrbi, da je vse v redu.

Na videz je močan, v resnici pa nosi breme, ki je za otroka pre-težko in presega njegove moči.

Otrok, ki je čustveno ob staršu, in ne pod njim kot otrok, izgubi stik s svojo otroško energijo, izgubi mesto otroka v družini.

Nauči se poslušati druge, razumeti, pomagati, reševati in "pozabi", kako biti samo otrok.

Ko odraste, to dinamiko nosi naprej. V svojih odnosih pogosto postaja tisti, ki razume, drži, rešuje. Ne zna prejeti, sprejeti pomoči in podpore, ker je vajen biti tisti, ki daje. Ne zna in ne zmore prosti za podporo in pomoč. Jo pa hitro nudi drugim, tudi na način, da sam nudi pomoč. Velikokrat pa sam začne reševati težave drugih.

Na nek nacin je to aroganca do drugih, a ta program pomaganja drugim je vzorec iz primarne družine.

V postavitvi družine se to jasno pokaže. Otrok stoji ob staršu, ne na svojem mestu. Ko se v postavitvi družine ta vloga razkrije, se lahko začne proces vračanja.

Otrok vrne staršu njegovo odgovornost in se postavi nazaj tja, kamor spada, na mesto otroka.

Ko se to zgodi, pride do obcutka olajšanja in pomiritve v družinskem sistemu.

Starš lahko spet čuti svojo moč, otrok, odrasel otrok pa svojo moč in svobodo.

In ima odrasel otrok svojo moč in svobodo, da stopi v svoje življenje, v partnerstvo. Ker do sedaj ni bil prost. Ta do sedaj je lahko pri 30+, 40+,...

Red se povrne.

Mama je mama, oče je oče, otrok je otrok.