Zakaj znanje ne zaceli srca
Veliko vemo o sebi, pa še vedno trpimo. Včasih ni težava v tem, da ne delamo dovolj, temveč da gledamo na napačno mesto.
Veliko žensk mi pove, ko pridejo h meni na postavitev družine, da so že vse poskusile. Terapije, dihalne tehnike, energijske prakse, celo razširjena stanja zavesti.
Za trenutek jim je lažje. Potem pa pride nov val anksioznosti.
Nova zavrnitev.
Nova bolečina.
V sistemskem pogledu postavitve družine, človek ni samo posameznik. Je del sistema. Del družine, ki ima svojo zgodovino. V tej zgodovini so zgodnje smrti, splavi, izključeni, partnerji, nasilje, selitve, migracije, bankroti, skrivnosti.
Kar ni bilo videno in priznano, išče prostor skozi naslednje generacije.
Otrok, vnuk je iz globoke zvestobe pripravljen nositi nekaj, kar ni njegovo.
Lahko nosi mamin strah. Lahko nosi njeno žalost. Lahko nezavedno reče, jaz bom trpel namesto tebe.
To ni odločitev razuma.
To je ljubezen otroka.
To je slepa ljubezen otroka.
Ko odrasla ženska dela na sebi, poskuša popraviti sebe. A če nosi nekaj, kar pripada materi ali babici, tega ne more rešiti s tehnikami samopomoči.
Sistem jo vedno znova postavi pred isto točko. Ne zato, da bi jo kaznoval. Temveč da bi bilo nekaj končno vidno.
V postavitvi družine se pokaže, komu ta bolečina zares pripada.
Ko ženska lahko spoštljivo vrne breme tistemu, ki mu pripada, brez obsojanja, se sprosti ogromno energije.
Takrat ni več treba trpeti namesto nekoga.
Takrat lahko živi svoje življenje.
Pogosto se zgodi, da anksioznost popusti, ko se v sistem vrne red.
Ko ima mama svoje mesto.
Ko ima oče svoje mesto.
Ko imajo izključeni svoje priznanje.
Ničesar ne brišemo. Samo postavimo na pravo mesto.
To je drugačen pristop od tega, da iščemo, kaj je z nami narobe.
V sistemskem delu postavitve družine izhajamo iz predpostavke, da je z nami v osnovi vse v redu. Da samo nosimo nekaj, kar ni naše.
Kaj se tebi vedno znova ponavlja?
Če pa začutiš, da je čas, da pogledaš svojo zgodbo globlje, si dobrodošla na postavitev družine, individualno ali v skupini.
