Slepa ljubezen otroka nikoli ne uspe

“Naloga otroka nikoli ni, da osreči starše ali da ustvarja mir v družini. Otrok v tem nikoli ne uspe in to ustvari ogromen občutek krivde in manjvrednosti, ker ni uspel opraviti naloge, ki nikoli ni bila njegova. Če je otrok v to prisiljen, prevzame nemogočo nalogo, zaradi katere se bo skozi življenje počutil neuspešnega in polnega sramu.”

— dr. Gabor Maté

Ko sem prvič prebrala ta citat od Gaborja, se me je dotaknil v dno srca. Mnogi prepoznamo svojo zgodbo.

Kot otrok sem si rekla (gotovo tudi ti):

“Bom pridna/priden, bom tiha, bom nasmejan … samo da bo med vama mami in oči mir. Samo da bosta starša srečna.”

To ni naloga otroka.

Ker ta prizadevanja nikoli ne uspejo.

Zakaj?

Ker otrok nosi nekaj, kar ni njegovo.

Otrok ne nosi tega bremena zato, ker bi mu kdo rekel, naj to nosi. To se zgodi nezavedno, iz velike slepe ljubezni otroka do mame, očeta.

Otrokova duša se obrne k mami in očetu in reče:

• “Raje jaz trpim, kot ti mama.”

• “Če bo tebi lažje oče, bom jaz trpel.”

• “Če se bom žrtvoval zate oče, boš ti preživel.”

Ta ljubezen otroka je tako velika, da je pripravljena dati vse. A je slepa, ker ne vidi resnice, da otrok ne more nositi bremen staršev.

Ne more zaceliti ran, ki so nastale pred njim, včasih že generacije prej.

Ta ljubezen nikoli ne uspe.

Slepa ljubezen poskuša preokreniti naravni red.

V družini obstaja “red ljubezni”:

• starši dajejo,

• otroci sprejemajo.

Ko pa otrok stopi v vlogo starša ali “rešitelja”, se tok obrne. Ljubezen ne teče več. Te naloge otrok ne more narediti in otrok prej ali slej doživi neuspeh.

Neuspeh pa ne pomeni, da otrok ni bil dovolj dober. Pomeni samo to, da te naloge ni mogel izpolniti.

Otrok tega ne ve. On misli: “Nisem uspel. Nisem naredil dovolj.”

Tako v srce otroka vstopita krivda in sram.

Odrasli, ki so kot otroci nosili to nemogočo nalogo, živijo z notranjim občutkom:

• čutijo krivdo, tudi ko niso ničesar naredili narobe,

• se trudijo ugajati vsem in nikoli ne najdejo miru,

• se počutijo manjvredne, ker njihova ljubezen nikoli ni dosegla tistega, kar so si kot otroci želeli, da osrečijo starše.

To ni napaka.

To je posledica slepe ljubezni.

Bert Hellinger je to dinamiko imenoval “slepa ljubezen” v nasprotju z “zrelo ljubeznijo”. V postavitvi družine lahko odrasel človek prvič jasno vidi:

• komu v družini je v resnici pripadalo breme, ki ga nosi,

• da njegova ljubezen, čeprav velika, ni mogla uspeti, ker ni bila v pravem redu,

• da je dovolj, če reče staršem: “Hvala za življenje. Kar je vajino, pustim vam.”

V trenutku, ko otrok to izreče mami, očetu, pride olajšanje.

Otrok (zdaj odrasel) lahko vrne, kar ni njegovo, in se postavi nazaj v svoje mesto, mesto otroka, ki sprejema življenje.

Slepa ljubezen pravi: “Jaz namesto tebe mama/oče.”

Zrela ljubezen pa pravi: “Ti nosiš svoje, jaz svoje. Jaz ostanem tvoj otrok. Ko spoštujem tvojo usodo mama/oče, ti pokažem svojo ljubezen.”

To je čisto drugačna kvaliteta ljubezni. V slepi ljubezni otrok vedno znova ne uspe in se počuti neuspešnega. V zreli ljubezni pa spoštujemo življenje, kot je, in dovolimo, da teče naprej, k nam in k našim otrokom.

Če v sebi nosiš občutek, da nikoli nisi dovolj, še enkrat preberi Gabor Matejev citat zgoraj.

Morda si tudi ti nekoč, čisto nezavedno pomagal/a staršem prinesti mir in povezanost.

Morda si ljubil/a iz slepe ljubezni.

Spomni se: to, da ni uspelo, ni tvoj neuspeh.

To je bilo nemogoče že od začetka.

Tvoja naloga danes ni več, da rešuješ svoje starše.

Tvoja naloga je, da vzameš svoje življenje, s spoštovanjem do tega, kar je bilo, in z ljubeznijo, ki gleda naprej.

Gabor Maté nas spomni, da otroci pogosto nosijo naloge, ki niso njihove, da jih to zaznamuje z občutkom neuspeha in sramu.

Bert Hellinger pa nas uči, da se to zgodi iz velike, slepe ljubezni. Ljubezni, ki nikoli ne uspe, a je obenem dokaz, kako močno srce in ljubezen ima otrok.

Ko to prepoznamo, lahko naredimo prostor za novo izkušnjo: da ljubezen ni več slepa, temveč zrela.

Takrat otrok ni več “terapevt” za družino, ampak postane to, kar je vedno bil, otrok.

Odrasel človek lahko prvič zares reče: “Jaz sem jaz. Moje življenje je moje.”

In dobra novica je, da lahko s postavitvijo družine naredimo korak v svoje življenje 👣