KO DUŠA NAREDI PREMIK...

Ko pogledamo resnici v oči, v resnico družine, odnosov, lastnih ran, duša naredi premik.

Postavitev družine po Bertu Hellingerju nas uči prav tega: da nosimo nevidna bremena prednikov.

Z jasnim vpogledom nazaj, dobimo nazaj svojo moč.

Hellinger je rekel, da: “Običajno verjamejo, da imamo nekatere stvari sami, ne zavedajoč se, da smo jih podedovali iz družinskega sistema, v katerem smo živeli in so zakoreninjene v naši podzavesti” .

Postavitev družine pokažejo kdo je izključen, spregledan, izločen in kako to vpliva na nas.

Ko pogledamo v postavitvi družine tiste, ki jih ni več, mrtve, izključene, jih sprejmemo v družino, ne kot senco, temveč kot del družinskega sistema, ki si zaslužijo svoje mesto in sprejetost.

Ko izločenega družinskega člana spet vključimo, se bremena sprostijo, in mi ponovno začutimo svojo notranjo moč.

V vlogi žrtve ne živimo v polnosti, v tej vlogi se življenje ustavi. Ko pa prepoznamo možnost izbire, stopimo iz dosedanjih vzorcev delovanja.

Postavitev družine nam pokaže, da imamo vedno možnost, da izberemo ljubezen, svobodo, resnico.

Hellingerjev pristop je:

💞vsak ima pravico pripadati

💞vsak ima svoje mesto

💞 vsak nosi svojo usodo, svoje življenje in smrt .

Čutiti in videti te zakone nas osvobaja.

Zato je pogled v mrtve, pogled v resnico, vaja poguma.

Vsak od nas se nekaj nauči; vsako srce se premakne.

Ko sprejmemo resnico družinskega sistema, osvobajamo sebe.

Spustimo težo, in dobimo moč, da živimo v polnosti sebe.

Dokler smo v vlogi žrtve, nas vodi strah.

Ko pa pogledamo skozi postavitev družine, vidimo dinamiko, se prepoznamo kot del sistema, ki si zasluži celost in ljubezen, tam se rodi izbira, osvoboditev, notranja moč.

Izbira je vedno naša.

Lahko ostanemo v senci preteklosti ali se zavemo, da bremena niso naša.

Lahko pogledamo tiste, ki jih ni več in so bili izključeni, in jim damo prostor.

S tem mi postanemo boljša različica sebe, s pravo močjo in svobodo.

Dobra novica je, da imaš izbiro.

In možnost.

In čas.

Da narediš korak naprej.

Previous
Previous

Ne pripadam...

Next
Next

Slepa ljubezen otroka nikoli ne uspe