PRAVICA DO PRIPADANJA

Prvi zakon življenja po metodi sistemskih postavitev družine

V vsakem človeku je globoka potreba po pripadnosti. Želimo biti del družine, skupnosti, sveta. Po metodi sistemske postavitve družine, ki jo je razvil Bert Hellinger, je pravica do pripadanja prvi in temeljni zakon življenja. Ta zakon pravi: vsak član družine ima pravico pripadati – brez izjeme.

To pomeni, da nihče ne sme biti izključen, ne glede na to, kaj se je zgodilo v preteklosti. Tudi tisti, ki so bili pozabljeni, zanikani ali izločeni, imajo svoje mesto v družinskem sistemu. Sem sodijo otroci, ki so umrli zgodaj, splavi (spontani, abortirani, neuspele umetne oploditve), bivši partnerji, žrtve in storilci nasilja.

Ko nekdo ni priznan kot del družine, sistem izgubi ravnovesje. To neravnovesje se kaže v kasnejših generacijah kot bolezen, psihične bolezni, notranji nemir, težave v odnosih ali občutek, da nismo na svojem mestu.

Ko nekdo ni priznan, se v naslednjih generacijah pojavi član, ki nezavedno prevzame usodo tega izključenega. To se lahko kaže kot depresija, zasvojenosti, občutek krivde, zdravstvene težave, bolezen.

V sistemski postavitvi družine, oseba, ki išče rešitev za svojo težavo, odkrije, da nosi breme nekoga, ki je bil izključen iz družinskega sistema.

Ko je ta izključena oseba vidna, dobi mesto v družinskem sistemu, se energija sprosti, in težave lahko izginejo.

Priznanje pomeni, da v srcu rečemo: "Dajem ti mesto v mojem srcu in naši družini. Tudi tvoje življenje ni bilo zamanj. Za ceno tvojega življenja, sem jaz dobil/a življenje."

To ne pomeni, da odobravamo dejanja te osebe (v primeru, da je bil storilec nečesa), ampak da ji priznamo mesto v sistemu. S tem se vzpostavi red in ljubezen v družinskem sistemu lahko ponovno teče.

V vsakdanjem življenju to pomeni, da se spomnimo vseh članov naše družine, tudi tistih, o katerih se ne govori. Morda je bil v družini splav, samomor, izključitev zaradi sramu ali krivde. Ko te osebe priznamo, se počutimo bolj povezani, mirni in bolj celi, bolj v svoji moči in v svojem življenju.

Pravica do pripadanja nas uči, da je vsak človek vreden, dragocen in da njegovo življenje ni bilo zamanj. Ko to razumemo, bolje razumemo sebe, svoje odnose in svojo družinsko zgodbo. To je pot do notranjega miru in sprejetja.

Vsak ima pravico pripadati. Ko to priznamo, se lahko začne proces zdravljenja in povezovanja.