Pot k sebi #17 - Ko hči postane mamina mama

Na postavitvi družine srečujem ženske, ki mi rečejo: »Za svojo mamo me ves čas skrbi.«

Pokliče jo večkrat na dan. Poskrbi zanjo. Rešuje njene težave. Ko mama ni dobro, tudi sama nima miru.

Na prvi pogled je to videti kot velika ljubezen.

Na postavitvi družine pa se pokaže da hči ni samo hči. Postala je mamina opora, mamina mama.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 50+, žena, mama.

Poved, da se že več let počuti razpeta. Ko je z mamo, ima občutek, da zanjo naredi premalo. Ko je s svojo družino, jo spremlja slaba vest, ker ni ob mami. Ne glede na to, kje je, ima občutek, da nekoga pušča na cedilu.

V postavitvi družine, se je pokazalo, da je mama po moževi smrti postala zelo osamljena. Hči je nezavedno stopila na mesto, ki ni bilo njeno. Iz ljubezni, sočutja, iz želje, da bi mami olajšala bolečino izgube moža.

Toda otrok, pa tudi odrasel otrok, ne more zapolniti praznine, ki pripada partnerju.

Ko hči postane mamina opora, velikokrat zmanjka prostora za njeno lastno življenje.

To ni vprašanje ljubezni, to je vprašanje reda.

Na postavitvi družine vidim, da ljubezen najbolje teče takrat, ko vsak stoji na svojem mestu.

Ko je ženska pogledala svojo mamo, ji je rekla: »Mami, vedno bom tvoja hči. Ne morem pa živeti namesto tebe.«

Po teh besedah je prvič globoko zadihala, ker se je vrnila na svoje mesto.

Sočutje ne pomeni, da prevzameš življenje drugega. Ljubezen ne postane večja, če nosiš breme, ki ni tvoje. Otrok lahko starše spoštuje z vsem srcem. Ne more pa živeti njihove usode.

To so trenutki, zaradi katerih verjamem v moč postavitve družine.

Ko človek razume, da lahko ostane povezan in hkrati svoboden.

Si se tudi ti kdaj počutil/a odgovornega/odgovorno za srečo svoje mame ali očeta?

Rada preberem tvojo izkušnjo.

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se takrat, ko z ljubeznijo vrnemo vsakemu njegovo mesto. 💞