Pot k sebi #10 - Ko nosiš več, kot je tvoje- Zakaj te tako boli, ko te nekdo zapusti?

Na postavitvi družine srečujem ljudi, ki rečejo: »Razumem, da je konec. Pa vendar ne morem naprej.«

Mine leto, dve, včasih deset let. Srce pa še vedno čaka.

Na individualno postavitev družine je prišla ženska 50+, mama dveh odraslih hčera. Pred več kot desetimi leti se je ločila. Na zunaj je zaživela novo življenje. V sebi pa je ostala ujeta v starem odnosu.

Povedala je: »Ne pogrešam njega. Pogrešam pa občutek, da sem nekomu pripadala.«

To je bil stavek, ki je odprl postavitev družine. Pokazalo se je, da bolečina ni izvirala samo iz partnerstva. Kot osemletna deklica je doživela, da je njen oče odšel od doma.

Ni odšel od nje. Tako razmišlja odrasli.

Otrok pa tega ne razume. Otrok odhod doživi drugače. Kot izgubo varnosti, pripadnosti.

Otrok si nezavedno obljubi: »Naslednjič bom naredila vse, da me ne bo nihče zapustil.«

Takrat se začne vzorec delovanja. V odnosu veliko potrpi, razume, odpušča. Samo da ne bi ostala sama.

Na postavitvah družine vedno znova vidim, da odraslega človeka ne boli samo današnja izguba.

Boli ga vsaka izguba, ki je ni mogel odžalovati kot otrok.

To je razlog, da je ena ločitev za nekoga konec odnosa. Za drugega pa konec sveta. Ne zato, ker bi manj zmogel. Ampak zato, ker se je odprla veliko starejša rana.

Na postavitvi družine je žena dolgo gledala predstavnika svojega očeta in mu rekla: »Ati, tvoj odhod ni pomenil, da nisem bila vredna ljubezni.«

Po teh besedah je prvič globoko zadihala. Kot da je njeno telo po dolgih letih odložilo breme.

Največkrat ne žalujemo samo za človekom. Žalujemo za tem, kar smo ob njem upali da bomo doživeti.

Odrasel človek ne more pozdraviti otroštva s tem, da se oklepa partnerja. Ljubezen ne zaceli vseh ran. Lahko pa jih pokaže.

To je eden od trenutkov, ki se me na postavitvah družine vedno dotakne. Ko človek razume, da ni obtičal v preteklosti zato, ker je šibek. Ampak zato, ker je nek del njega pred leti ostal sam. In prav ta del potrebuje, da ga končno nekdo vidi.

Ali misliš, da po razhodu vedno žalujemo samo za partnerjem?

Ali včasih žalujemo tudi za nečim veliko starejšim?

Pot k sebi se ne zgodi v enem dnevu. Začne se z enim iskrenim pogledom vase. 💞