Otrokov strah
Pri meni je bila na postavitvi mama, 35+ Ima 8 letnega sina (edinec), ki ga je vedno bolj strah.
Vsak večer ista zgodba, sin ne more zaspati, joka, stiska se k njej, boji se teme, zvokov, senc.
Včasih celo reče, da čuti, kot da ga "nekaj gleda". Sin spi nemirno, včasih v spanju škripa z zobmi.
Pove, da so že poskusili vse: uspavalne rutine, umirjanje, nočne lučke, pogovore, psihologa...
A nič zares ne pomaga.
Strah je še vedno tam.
Otrok trpi.
Tudi mama.
Pove, da se je njen pradedek rodil v taborišču. Z mamo sta se vrnila iz taborišča, njegov oče ne.
O tem se ni govorilo, samo tišina, bolečina, žalost, ki je prisotna že generacije. Pradedek, njegova mama sta umrla za rakom na pljučih, žalost.
To je kar se prenaša generacijsko skozi družinski sistem.
Nezavedno.
Kot tiha energija, ki čaka, da jo kdo prepozna.
V postavitvi družine je mama postavila sebe, 8 letnega sina, njegov strah, pradedka.
Sin in strah sta gledala pradedka in očeta pradedka, ki je umrl v taborišču.
Med njimi je bila ena velika povezanost, ljubezen. Sin in njegova mama sta vrnila strah, žalost prednikom, ki so bili v taborišču.
Prišlo je do pomiritve.
Strah je izgubil svojo moč...
Postavitev družine pogleda na družinske odnose drugače.
Ne gre za iskanje krivcev – ampak za razumevanje, kaj nosimo iz preteklosti.
In kdo, čisto nehote nosi nekaj, kar sploh ni njegovo.
To se dogaja pri otrocih, ki so zelo občutljivi in zaznajo vse, kar ni urejeno.
Pri postavitvi družine se "pogleda" v družinski sistem.
Vidimo, kdo je kje, kdo je izključen, kdo nosi bolečino, ki je ne bi smel.
Vse se dogaja v varnem prostoru in casu, vodeno. Velikokrat se zgodi, da pride do olajšanja.
Če se tudi ti soočaš s podobno stisko, strahom, paniko, brez vidnega razloga,
če čutiš, da nekaj "ni tvoje", ...
Mogoče ti postavitev družine lahko pomaga.
Ni čudežna palčka.
Ni čudež.
Ampak zna pa biti preobrat.
Za razumevanje.
Za pomiritev.
Za ljubezen med generacijami.
Ker otrok ne bi smel nositi bremen preteklosti.
Naj bo otrok samo otrok.
