On se mi približa, jaz otrpnem, in ne vem zakaj

Veliko žensk, ki pride na postavitev družine mi pove: “On si me želi, jaz pa… ne morem.”

Ljubezen je, spoštovanje tudi. Ampak telo ne zmore. Zablokira. Ohromi. Je zaprto.

Na postavitvi družine se pokaže, da je v telesu zapis starih razočaranj, izdaj, potlačene čustvene bolečine, travm prednic. Pogosto to sploh ni iz tega odnosa (med stranko in možem), ampak iz generacij nazaj.

Ena stranka mi je povedala, da ko se ji partner približa, se v njej, njenem telesu, sproži spomin, ki ni zavesten.

Telo reče “ne”, čeprav srce želi “da”.

Ti spomini telesa so povezani s travmami prednic.

Z nespoštovanjem moških.

Ženska je bila samo za zad*voljitev.

Ženska je bila noseča tolikokrat "kotjebogdal"

Nihče je ni vprašal.

Splavi ki so jih delale prednice.

Ženska je bila dovolj dobra, če je rodila sina.

Če je bila "jalova" je bila manj vredna kot pes pri hiši.

Ko se v postavitvi družine pokažejo te travme, dogodki in se prednici, prednicam da njihovo mesto, sprejetost in spoštovanje, se nekaj v stranki, ženi premakne.

Telo žene začuti, da je zdaj varno, da je njen moški drugačen, da je zdaj drugačna zgodba, se telo počasi začne umirjati in odpirati.

Ne s silo, ampak z nežnostjo.

Sp*lna energija se ne prebudi z voljo, ampak z zaupanjem.

Ko se to zgodi, stik med partnerjema postane globlji, ne le telesen, ampak duševen in duhoven.

Če čutiš, da je med vama zid, ne sili samo sebe.

Ne sili samo sebe z razumskimi razlagami kako bi moralo biti.

Samo poglej, od kod prihaja.

Poglej nazaj h svojim prednicam, se jim zahvali, ker si dobila življenje tudi zaradi vsake od njih.

Tvoje telo ve pot nazaj.

Tvoje telo ve pot nazaj h sebi.

Počasi.

Nežno.