Očetova energija, da moč, meje in pogum za svet

Ko je oče v sistemu priznan, vsi člani družine trdno stojijo. Mama nam da dom. Oče nam pomaga iti v svet.

Med svojim delom kot moderatorka sistemske postavitve družine opazujem držo telesa stranke. Pred postavitvijo družine nekdo stoji malo sključen. Ramena so težka. Pogled negotov.

Po tem pa, ko v postavitvi družine naredi korak k očetu, pa oseba stoji bolj pokončno.

Kot da se nekaj poravna od znotraj. To me vedno znova gane.

Po Hellingerju oče predstavlja naš odnos do zunanjega sveta.

Če mama predstavlja pripadnost in toplino, oče predstavlja gibanje naprej.

Strukturo.

Meje.

Jasnost.

Akcijo.

On je tisti notranji glas, ki nam reče: »Poskusi. Zmoreš.«

Ko je ta del podprt, lažje sprejemamo odločitve. Lažje rečemo ne. Lažje si dovolimo uspeh.

Ko pa očeta zavračamo ali smo od njega odrezani, se zgodi nasprotno.

Dvomi.

Čakamo na potrditev drugih.

Bojimo se narediti korak naprej.

Kot da nimamo dovoljenja za svet.

Veliko ljudi mi reče: »Nočem biti kot on.«

To popolnoma razumem.

A sistemsko gledano s tem zavrnemo tudi svojo moč.

V postavitvi družine ne silimo v spravo. Samo povabimo k resnici.

»Ti si moj oče. Ti si bil nujno potreben, da sem jaz dobil, dobila življenje.«

Ko človek to izgovori, se v njem nekaj umiri.

Noge postanejo bolj trdne.

Dih globlji.

Kot da telo reče: zdaj imam oporo.

To je zame očetova energija.

Ne kot avtoriteta.

Ne kot strah.

Ampak kot tihi steber za mojim hrbtom.

Kje v življenju najbolj čutiš svojo moč in kje ti je še težko stopiti naprej?