Odsoten ali izključen oče, tiha praznina, ki jo nosimo v sebi

Veliko ljudi reče: »Z očetom nimam posebne zgodbe.« In prav tam se zgodba šele začne. V postavitvi družine se odsotnost očeta čuti bolj kot karkoli drugega. Včasih ne boli to, kar je bilo. Boli to, česar ni bilo.

Kot moderatorka sistemskih postavitev srečujem ljudi, ki o očetu govorijo zelo malo.

O mami znajo povedati veliko. Pri očetu pa nastane tišina.

»Saj je bilo v redu.«

»Nič posebnega.«

»Bil je bolj zase.«

Odsotnost očeta boli.

Ko oče manjka, fizično ali čustveno, otrok izgubi občutek opore, varnosti. Kot da stoji sam proti svetu.

To je občutek ki ga nosimo v telesu.

Kasneje v življenju se to pokaže kor:

Težje zaupamo sebi in svojim sposobnostim.

Težje sprejemamo odločitve.

Težje se postavimo zase.

Hitro prevzamemo preveč odgovornosti ali se umikamo. Kot da nimamo nekoga za hrbtom.

Hellinger je govoril, da so očetje najbolj izključeni člani družine.

Včasih zaradi ločitve.

Včasih zaradi zamer med staršema.

Včasih zato, ker kot otroci nezavedno stopimo na mamino stran.

Ko izključimo očeta, izključimo tudi del sebe.

V postavitvi družine je včasih dovolj samo en majhen premik. Da človek očeta pogleda in mu reče: »Ti si moj oče.«

Ne idealen.

Ne popoln.

Samo moj.

In takrat pride globok izdih olajšanja.

Kot da se praznina malo zapolni.

Kot da nismo več sami.

Kot da dovolimo očetu da se postavi na mesto ki mu pripada.