Objem govori brez besed

V postavitvi družine besede pogosto niso potrebne. Dovolj je pogled, prisotnost, objem.

Ko pride trenutek, da nekdo stopi do drugega in ga objame, se zgodi nekaj globokega.

Je stik duše z dušo.

Objem v procesu postavitve družine nosi sporočilo: “Pripadaš. Pripadam. Tukaj sem. Tukaj sem zate. In to je dovolj.”

To ni le fizični dotik, ki pomiri samo telo.

To je dotik, ki zdravi generacije.

Zdravilna moč objema odpira vrata tam, kjer so bila desetletja, stoletja zaprta.

Ko nekdo, ki je bil v družinskem sistemu pozabljen ali izključen, v postavitvi družine prejme objem, se sprosti napetost, ki jo je nosila travma prednikov.

Objem vključi, sprejme, da mesto in pravico vsem članom družine, družinskega sistema.

V postavitvi družine objem pride spontano.

Nihče ga ne vsili.

Pride iz polja.

Pride iz notranjega nagiba ljubezni, ki se znova prebudi med člani družine.

Objem je zdravilen za tistega, ki objema, in za tistega, ki opazuje.

Objem je kot svetloba, ki za trenutek osvetli staro rano. Morda se rana ne zapre in pozdravi takoj, a ko jo vidimo z ljubeznijo, se začnejo vrata v srcu odpirati za širši bolj sočuten pogled.

In to so tisti resnični premiki v postavitvi družine.

Ne v besedah, temveč v tišini teles, srcih, ki si ponovno dovolijo biti blizu.